¹ Obrnite se molče do mene, otoki, in narodi naj si oskrbe nove moči; pridejo naj bliže in tedaj govoré; snidimo se na skupno pravdo!

² Kdo je obudil od vzhoda tistega, ki ga pravičnost srečava pri vsakem koraku? On daje narode pred njega in spravlja kralje pod njegovo oblast; nareja jih prahu podobne z mečem njegovim in razvejani plevi enake z lokom njegovim.

³ On jih podi in gre mimo v miru po poti, ki po njej nikdar ni šel z nogami svojimi.

⁴ Kdo je osnoval to in storil? On, ki kliče rodove od začetka. Jaz, Gospod, ki sem prvi in pri poslednjih večno isti.

⁵ Otoki so to videli in so se bali, kraji zemlje so trepetali; bližali so se in se shajali.

⁶ Drug drugemu je pomagal in bratu svojemu govoril: Bodi srčen!

⁷ In podobar je osrčeval zlatarja in on, ki gladi s kladivom, njega, ki bije na nakovalo, govoreč o spajanju: Dobro je! in je malika pritrjal z žeblji, da se ne gane.

⁸ Ti pa, Izrael, hlapec moj, Jakob, ki sem te izvolil, seme Abrahama, prijatelja mojega;

⁹ ti, ki sem te zgrabil od koncev zemlje in te poklical od skrajnih kotov njenih in ti rekel: Hlapec si moj, izvolil sem te in te nisem zavrgel:

¹⁰ Ne boj se, ker jaz sem s teboj, ne oziraj se plaho, ker jaz sem Bog tvoj; krepčam te, res, pomagam ti, res, podpiram te z desnico pravičnosti svoje.

¹¹ Glej, osramočeni bodo in z nečastjo obliti vsi, ki se hudujejo nad teboj; kakor nič bodo in poginejo nasprotniki tvoji.

¹² Ko jih boš iskal, jih ne najdeš, tistih, ki so se prepirali s tabo; kakor nič in ničevost bodo možje, ki se bore zoper tebe.

¹³ Zakaj jaz, Gospod, Bog tvoj, primem desnico tvojo, veleč ti: Ne boj se, jaz ti pomagam!

¹⁴ Ne boj se, črviček Jakobov, krdelce Izraelovo; jaz ti pomagam, govori Gospod, in odkupitelj tvoj je Svetnik Izraelov.

¹⁵ Glej, naredim te za novo mlatilnico z ostrimi dvoreznimi zobmi: mlatil boš in drobil gore in hribe boš storil v pleve.

¹⁶ Vejal jih boš, in veter jih odnese in vrtinec jih razkropi; ti pa se boš radoval v Gospodu, v Svetniku Izraelovem se boš ponašal.

¹⁷ Ubožce in siromake, ki iščejo vode, pa je ni, ki jim jezik suši od žeje, jaz, Gospod, jih uslišim, jaz, Bog Izraelov, jih ne zapustim.

¹⁸ Na golih višavah odprem reke in sredi dolin studence, v jezero vodá izpremenim puščavo in žejno zemljo v vrelce vode.

¹⁹ Cedro zasadim v puščavi, akacijo, mirto in oljkovo drevje, v pustinji hkratu postavim ciprese, platane in zelenike;

²⁰ da bi videli in spoznali in v srce si vtisnili in razumeli vsi vkup, da je to storila roka Gospodova in da je Svetnik Izraelov to ustvaril.

²¹ Pridite sem s pravdo svojo, pravi Gospod; prinesite trdne dokaze svoje, veli Kralj Jakobov.

²² Predlože naj nam in naznanijo, kar se bo zgodilo; kaj so prejšnje stvari, razložite, da to razmislimo v srcu in spoznamo njih konec; ali kaj je prihodnjega, povejte nam!

²³ Naznanite, kar pride pozneje; spoznamo naj, da ste bogovi! Storite vsaj kaj dobrega ali slabega kaj, da se ozremo drug na drugega in si skupaj ogledamo tisto.

²⁴ Glejte, vi ste manj nego nič in delo vaše je ničevost; gnusoben je, kdor vas voli.

²⁵ Obudil sem ga od severa in je prišel – od solnčnega vzhoda njega, ki kliče ime moje. In pride in pogazi vladarje kakor blato in kakor lončar gnete ilovico.

²⁶ Kdo je to naznanil od početka, da bi vedeli? in od starodavnosti, da rečemo: Prav pravi! A ni ga bilo, da bi bil naznanil, ni ga bilo, ki bi bil napovedal, ni ga bilo, ki bi bil slišal besede vaše.

²⁷ Prvi jaz sem rekel Sionu: Glej, glej, tu je! In Jeruzalemu dam blagovestnika!

²⁸ In ozrl sem se, in ni bilo nikogar, in med temi ni bilo svetovalca, da bi bil odgovoril besedo, ko sem jih vprašal.

²⁹ Glej, vsi ti skup so ničemurnost, nič niso njih dela; veter in pusta blodnja so njih ulite podobe.