¹ Glej,¹ moj služabnik,² ki ga podpiram; moj izvoljeni, v katerem se moja duša razveseljuje;³ svojega duha sem položil nanj. Oznanil bo sodbo poganom.

1. [Okoli leta 712 pr. Kr.]
2. Mt 12,18
3. Mt 3,17; Mt 17,5; Ef 1,6

² Ne bo vpil, niti povzdignil [glasu], niti svojemu glasu ne bo povzročil, da bi bil slišan na ulici.

³ Poškodovanega trsta ne bo zlomil in kadečega¹ stenja ne bo ugasnil.² Sodbo bo privedel k resnici.

1. kadečega: ali, medlo gorečega.
2. ugasnil: hebr. pogasil.

⁴ Ne bo opešal niti ne bo izgubil¹ poguma, dokler ne postavi sodbe na zemlji in otoki bodo čakali na njegovo postavo.

1. izgubil…: hebr. zlomljen.

⁵ ¶ Tako govori Gospod Bog, ki je ustvaril nebesa in jih razpel; ki je razprostrl zemljo in to, kar prihaja iz nje; on, ki daje dih ljudstvu na njej in duha tem, ki hodijo po njej:

⁶ »Jaz, Gospod, sem te poklical v pravičnosti in držal bom tvojo roko in te varoval in dam te za zavezo ljudstvu, za svetlobo¹ poganom,

1. Iz 49,5; Lk 2,32; Apd 13,47

⁷ da odpreš slepe oči, da privedeš¹ jetnike iz ječe in te, ki sedijo v temi,² ven iz jetnišnice.

1. Iz 61,1
2. Lk 4,18; Heb 2,14-15; Iz 9,2

⁸ Jaz sem Gospod. To je moje ime in svoje slave¹ ne bom dal drugemu niti svoje hvale rezanim podobam.

1. Iz 48,11

⁹ Glej, prejšnje stvari so se zgodile in razglašam nove stvari. Preden vzbrstijo ti povem o njih.«

¹⁰ Zapojte Gospodu novo pesem in njegovo hvalo s konca zemlje, vi, ki greste dol do morja in vse,¹ kar je v njem, otoki in njegovi prebivalci.

1. vse…: hebr. njegova polnost.

¹¹ Naj divjina in njena mesta dvignejo svoj glas, vasi, ki jih naseljuje Kedár. Naj skalni prebivalci pojejo, naj zavpijejo z vrhov gora.

¹² Naj dajo slavo Gospodu in razglašajo njegovo hvalo na otokih.

¹³ ¶ Gospod bo šel naprej kakor mogočen mož, ljubosumnost bo razvnel kakor bojevnik. Vpil bo, da, rjovel, prevladal¹ bo zoper svoje sovražnike.

1. prevladal…: ali, mogočno se bo obnašal.

¹⁴ »Dolgo časa sem zadrževal svoj mir, bil sem tiho in se zadrževal. Sedaj [pa] bom vpil kakor ženska v porodnih mukah; hkrati bom uničil in požrl.¹

1. požrl: hebr. pogoltnil, ali, posrebal.

¹⁵ Opustošil bom gore in hribe in posušil vsa njihova zelišča in reke bom naredil otoke in posušil bom ribnike.

¹⁶ Privedel bom slepe po poti, ki je niso poznali, vodil jih bom po stezah, ki jih niso poznali. Temo pred njimi bom naredil svetlobo in skrivljene stvari ravne.¹ Te stvari jim bom storil in ne bom jih zapustil.

1. ravne: hebr. v ravnost.

¹⁷ ¶ Obrnjeni¹ bodo nazaj, silno bodo osramočeni tisti, ki zaupajo v rezane podobe, ki ulitim podobam pravijo: ›Vi ste naši bogovi.‹

1. Ps 97,7; Iz 1,29; Iz 44,11; Iz 45,16

¹⁸ ¶ Poslušajte, vi gluhi, in glejte, vi slepi, da boste lahko videli.

¹⁹ Kdo je slep, razen mojega služabnika? Ali gluh kakor moj poslanec, ki sem ga poslal? Kdo je slep, kakor kdor je popoln in slep kakor Gospodov služabnik?

²⁰ Gleda mnoge stvari, toda¹ ti jih ne obeležuješ; odpira ušesa, toda on ne sliši.

1. Rim 2,2

²¹ Gospod je zelo zadovoljen zaradi svoje pravičnosti; poveličeval bo postavo in jo¹ naredil častitljivo.

1. jo: ali, ga naredil častitljivega.

²² Toda to je ljudstvo, oropano in oplenjeno; vsi¹ izmed njih so ujeti v luknje in skriti v jetnišnicah. Za plen so in nihče ne osvobaja; za ukradeno² blago in nihče ne reče: ›Povrni.‹

1. vsi…: ali, v zanko lovijo vse mladeniče izmed njih.
2. ukradeno…: hebr. mendranje so.

²³ Kdo izmed vas bo temu pazljivo prisluhnil? Kdo bo prisluhnil in slišal za čas,¹ ki pride?

1. čas…: hebr. kasnejši čas?

²⁴ Kdo je Jakoba izročil v plen in Izraela roparjem? Mar ne Gospod, on, zoper katerega smo grešili? Kajti niso želeli hoditi po njegovih poteh niti niso bili poslušni njegovi postavi.

²⁵ Zato je nanj izlil razjarjenost svoje jeze in moč bitke. To ga je vžgalo vsenaokoli, vendar ni vedel. To ga je žgalo, vendar si tega ni vzel k srcu.«