¹ Pripetilo¹ se je torej v štirinajstem² letu kralja Ezekíja, da je asirski kralj Senaherib prišel gor zoper vsa obrambna Judova mesta in jih zavzel.

1. 2 Kr 18,13; 2 Krn 32,1
2. [Okoli leta 713 pr. Kr.]

² Asirski kralj je poslal¹ Rabšakéja iz Lahíša v Jeruzalem h kralju Ezekíju z veliko vojsko. In ta se je ustavil pri kanalu gornjega ribnika, na glavni cesti pralčevega polja.

1. [Leta 710 pr. Kr.]

³ Potem so prišli k njemu Hilkijájev sin Eljakím, ki je bil nad hišo, pisar¹ Šebná in Asáfov sin Joáh, letopisec.

1. pisar: ali, tajnik.

⁴ ¶ Rabšaké jim je rekel: »Povejte torej Ezekíju: ›Tako govori veliki kralj, kralj Asirije: ›Kakšno zaupanje je to, v katero zaupaš?‹

⁵ Jaz pravim, ti govoriš (toda to so samo prazne¹ besede) imam² nasvet in moč za vojno. Torej komu zaupaš, da si se uprl zoper mene?

1. prazne…: hebr. besede ustnic.
2. imam…: ali, toda nasvet in moč sta za vojno.

⁶ Glej, zanašaš se na palico¹ tega zlomljenega trsta, na Egipt, na katerega, če se človek naslanja, se bo zadrl v njegovo roko in jo prebodel. Tako je faraon, egiptovski kralj, vsem, ki zaupajo vanj.

1. Ezk 29,6-7

⁷ Toda če mi rečeš: ›Mi zaupamo v Gospoda, svojega Boga.‹ Mar ni to tisti, katerega visoke kraje in katerega oltarje je Ezekíja odvzel ter Judu in Jeruzalemu rekel: ›Oboževali boste pred tem oltarjem?‹

⁸ Zdaj torej daj jamstva,¹ prosim te, mojemu gospodarju, asirskemu kralju, jaz pa ti bom dal dva tisoč konjev, če boš na svoji strani nanje zmožen postaviti jezdece.

1. jamstva: ali, talce.

⁹ Kako boš potem odvrnil obličje enega poveljnika, izmed najmanjših služabnikov mojega gospodarja in svoje upanje položil v Egipt zaradi bojnih vozov in konjenikov?

¹⁰ Sem mar sedaj brez Gospoda prišel gor zoper to deželo, da jo uničim? Gospod mi je rekel: ›Pojdi gor zoper to deželo in jo uniči.‹«

¹¹ ¶ Nato so Eljakím, Šebná in Joáh rekli Rabšakéju: »Govori, prosimo te, svojim služabnikom v sirskem¹ jeziku, kajti razumemo ga in ne govori nam v judovskem jeziku v ušesa ljudstva, ki je na obzidju.«

1. [sirskem: hebr. aramejskem.]

¹² ¶ Toda Rabšaké je rekel: »Me je mar moj gospodar poslal k tvojemu gospodarju in k tebi, da ti govorim te besede? Mar me ni poslal k možem, ki sedijo na obzidju, da bodo lahko jedli svoj lastni iztrebek in z vami pili svoj lastni seč?«

¹³ Potem se je Rabšaké ustopil in z močnim glasom zaklical v judovskem jeziku in rekel: »Poslušajte besede velikega kralja, asirskega kralja.

¹⁴ Tako govori kralj: ›Ne dopustite, da vas Ezekíja zavede, kajti ne bo vas mogel osvoboditi.

¹⁵ Niti naj vas Ezekíja ne primora zaupati v Gospoda, rekoč: ›Gospod nas bo zagotovo osvobodil, to mesto ne bo izročeno v roko asirskega kralja.‹

¹⁶ Ne prisluhnite Ezekíju, kajti tako govori kralj Asirije: ›Z darilom sklenite¹ dogovor z menoj in pridite ven k meni in jejte vsak od svoje trte in vsak od svojega figovega drevesa in pijte vode, vsak iz svojega lastnega vodnega zbiralnika,

1. sklenite…: ali, iščite mojo naklonjenost; hebr. z menoj sklenite blagoslov.

¹⁷ dokler ne pridem in vas ne vzamem proč v deželo, podobno vaši lastni deželi, deželo žita in vina, deželo kruha in vinogradov.

¹⁸ Pazite, da vas Ezekíja ne prepriča, rekoč: ›Gospod nas bo osvobodil.‹ Mar je katerikoli izmed bogov narodov svojo deželo osvobodil iz roke asirskega kralja?

¹⁹ Kje so bogovi Hamáta in Arpáda? Kje so bogovi Sefarvájima? Mar so le-ti Samarijo osvobodili iz moje roke?

²⁰ Kdo so tisti izmed vseh bogov teh dežel, ki so svojo deželo osvobodili iz moje roke, da bi Gospod Jeruzalem osvobodil iz moje roke?«

²¹ Toda molčali so in mu niso odgovorili niti besede, kajti kraljeva zapoved je bila, rekoč: »Ne odgovarjajte mu.«

²² ¶ Potem so prišli Hilkijájev sin Eljakím, ki je bil nad družino, pisar Šebná in Asáfov sin Joáh, letopisec, k Ezekíju s svojimi pretrganimi oblačili in mu povedali Rabšakéjeve besede.