¹ Zifovci pa pridejo k Savlu v Gibeo in reko: Ali se ne skriva David na hribu Hahili, ki je pred puščavo?

² Tedaj se vzdigne Savel in gre doli v Zifsko puščavo in ž njim tri tisoč izbranih mož iz Izraela, da iščejo Davida v puščavi pri Zifu.

³ In Savel se je ušatoril na hribu Hahili, ki je pred puščavo, ob poti. Ali David je ostal v puščavi, in ko vidi, da je Savel prišel za njim v puščavo,

⁴ pošlje oglednike in zve, da je Savel že gotovo prišel.

⁵ In David vstane ter pride na mesto, kjer je Savel razpel šatore, in si ogleda kraj, kjer je ležal Savel in Abner, sin Nerov, poveljnik vojske njegove; in Savel je ležal sredi tabora za vozovi in moštvo je imelo šatore okrog njega.

⁶ Tedaj izpregovori David in reče Ahimeleku Hetejcu in Abisaju, sinu Zervijinemu, bratu Joabovemu: Kdo pojde z menoj doli k Savlu v tabor? In Abisaj reče: Jaz pojdem s teboj.

⁷ Prideta torej David in Abisaj k ljudstvu po noči. In glej, Savel je ležal speč sredi tabora za vozovi in sulica njegova je bila zabodena v zemljo pri glavi njegovi, Abner in ljudstvo pa je ležalo kroginkrog njega.

⁸ Tedaj reče Abisaj Davidu: Bog ti je danes izdal sovražnika tvojega v roko. Sedaj pa naj ga, prosim, zabodem s sulico v zemljo z enim mahljajem, da v drugič ne bo treba.

⁹ A David reče Abisaju: Ne umori ga! Kajti kdo bi smel iztegniti roko zoper maziljenca Gospodovega, pa ostati brez kazni?

¹⁰ Še reče David: Kakor res Gospod živi, ako se ne zgodi, da ga Gospod udari ali pride dan njegov, da umrje, ali da pojde v boj in pogine,

¹¹ mene Gospod obvaruj, da ne iztegnem roke na maziljenca Gospodovega! Sedaj pa vzemi, prosim, sulico, ki je pri glavi njegovi, in vrč vode, pa pojdiva!

¹² Tako vzame David sulico in vrč vode od glave Savlove, in odideta; in nihče ju ne vidi, niti opazi, tudi se nihče ne prebudi, temuč so vsi spali, zakaj prišlo je nanje trdno spanje od Gospoda.

¹³ Ko pa preide David na nasprotno stran, stopi na vrh hriba oddaleč, da je bila precejšnja razdalja med njimi;

¹⁴ in David zavpije proti ljudstvu in proti Abnerju, sinu Nerovemu, rekoč: Ne odgovoriš li, Abner? Tedaj odgovori Abner in reče: Kdo si ti, ki vpiješ proti kralju?

¹⁵ In David reče Abnerju: Ali nisi mož? in kdo je tebi enak v Izraelu? Zakaj torej nisi stražil gospoda svojega, kralja? Prišel je namreč nekdo iz ljudstva noter, da umori kralja, gospoda tvojega!

¹⁶ To pa ni lepo, kar si storil. Kakor res Gospod živi, smrt ste zaslužili, ker niste stražili gospoda svojega, maziljenca Gospodovega. Sedaj pa, poglej, kje je kraljeva sulica in vrč vode, ki ju je imel pri glavi?

¹⁷ V tem spozna Savel glas Davidov in reče: Ni li tvoj glas, sin moj David? In David odvrne: Moj glas, o gospod moj, kralj!

¹⁸ Dalje reče: Zakaj tako preganja gospod moj hlapca svojega? Ker kaj sem storil? in kaj je hudega v roki moji?

¹⁹ Sedaj pa poslušaj, prosim, gospod moj, kralj, besede hlapca svojega. Ako te Gospod draži zoper mene, naj se pomiri z daritvijo; ako pa to provzročajo otroci človeški, naj bodo prokleti pred Gospodom, ker so me spodili ta čas, da ne bi imel deleštva v dediščini Gospodovi, rekoč: Pojdi, služi drugim bogovom!

²⁰ Sedaj torej, naj se ne prelije moja kri na zemljo, daleč od obličja Gospodovega; zakaj kralj Izraelov je šel iskat bolho edino, kakor če kdo lovi jerebico po planinah.

²¹ Tedaj reče Savel: Grešil sem. Vrni se, sin moj David, zakaj ne storim ti več nobene žali, ker je drago bilo danes življenje moje v tvojih očeh; glej, nespametno sem ravnal in prehudo se motil.

²² David odgovori in reče: Glej, tu je sulica kraljeva, naj pride eden mladeničev sem ter jo odnese.

²³ Gospod pa povrne vsakemu po pravičnosti in zvestobi njegovi; zakaj Gospod te je danes dal meni v roko, toda nisem hotel iztegniti roke zoper maziljenca Gospodovega.

²⁴ In glej, kakor je bilo danes dragoceno življenje tvoje v mojih očeh, tako bo življenje moje dragoceno v očeh Gospodovih, in on me otme iz vsake stiske.

²⁵ Nato reče Savel Davidu: Blagoslovljen bodi, sin moj David! Ti izvršiš veliko in gotovo zmagaš. In David je šel svojim potom, Savel pa se je vrnil v svoj kraj.