¹ In ko konča pogovor s Savlom, se priklene duša Jonatanova duši Davidovi; in Jonatan ga je ljubil kakor svojo dušo.

² In Savel ga vzame k sebi ta dan in mu ne dovoli, da se vrne domov k očetu.

³ Tedaj skleneta Jonatan in David zavezo, ker ga je ljubil Jonatan kakor svojo dušo.

⁴ In sleče vrhnjo suknjo, ki jo je imel na sebi, in jo da Davidu, pa tudi obleko svojo, celó meč svoj, lok in pas svoj.

⁵ In David je hodil, kamorkoli ga je Savel pošiljal, in v vsem je ravnal razumno; in Savel ga je postavil nad vojščaki, in vse ljudstvo si ga je priljubilo, pa tudi vsi služabniki Savlovi.

⁶ Zgodi se pa, ko so šli domov, ko se je David vračal od uboja Filistejca, da pripojejo in priplešejo kralju Savlu naproti žene iz vseh Izraelovih mest z veseljem, z bobnicami in citrami.

⁷ In žene odpevajo druga drugi med godbo, govoreč: Savel je pobil svoj tisoč, a David svojih deset tisoč!

⁸ Tedaj se Savel silno razsrdi in šteje za zlo to besedo; in reče: Davidu so dale deset tisoč, a meni le tisoč; samo še kraljestva mu je treba.

⁹ In Savel je grdo gledal Davida od tega dne in poslej.

¹⁰ In zgodi se drugi dan, da pride hud duh od Boga z močjo na Savla, da je razsajal¹ sredi hiše svoje; David pa je igral na strune kakor vsak dan. In Savel je imel sulico v roki.

1. Hebr. prerokoval, to se pravi: govoril v moči hudega duha.

¹¹ In Savel vrže sulico, meneč: Pribodem Davida k steni. David pa se mu izogne dvakrat.

¹² In Savel se je bal Davida, zakaj Gospod je bil ž njim, Savla pa je bil zapustil.

¹³ Zato ga je Savel odpravil od sebe in ga je postavil za tisočnika svojega. In David je hodil ven in noter na čelu ljudstva

¹⁴ in je ravnal razumno na vseh potih svojih, in Gospod je bil ž njim.

¹⁵ In ko je Savel videl, da ravna jako razumno, ga je bilo strah Davida.

¹⁶ Ali ves Izrael in Juda je ljubil Davida, kajti hodil je ven in noter njim na čelu.

¹⁷ In Savel reče Davidu: Glej, dam ti hčer svojo starejšo, Merabo, za ženo; samo mi bodi hraber mož in vojskuj se v bojih Gospodovih. Rekel si je pa Savel: Naj ne bo roka moja zoper njega, ampak roka Filistejcev bodi zoper njega.

¹⁸ David pa odgovori Savlu: Kdo sem jaz in kakšno je moje življenje ali očeta mojega rodovina v Izraelu, da bi bil kraljev zet?

¹⁹ Toda ko pride čas, da bi se Meraba, hči Savlova, dala Davidu, je bila dana Adrielu Meholačanu za ženo.

²⁰ A Mihala, hči Savlova, je ljubila Davida. To so povedali Savlu, in videlo se mu je prav.

²¹ Rekel si je namreč Savel: Dam mu jo, da mu bodi v zanko in da bodi roka Filistejcev zoper njega. Zato reče Savel Davidu: S to drugo mi danes postaneš zet.

²² In Savel ukaže hlapcem svojim: Govorite z Davidom na tihem in recite: Glej, kralj ti je blagovoljen in vsi služabniki njegovi te ljubijo; sedaj torej postani kraljev zet!

²³ In hlapci Savlovi so govorili te besede Davidu pred ušesi. A David reče: Menite li, da je lahko v svaštvo stopiti s kraljem? Jaz sem vendar ubog in nizek človek!

²⁴ In hlapci Savlovi mu zopet povedo, rekoč: Take besede je govoril David.

²⁵ Savel pa reče: Tako povejte Davidu: Kralj ne želi nobene dote, ampak le sto sprednjih kožic Filistejcev, da se maščevanje izvrši nad kraljevimi sovražniki. Ali Savel je mislil, naj bi David poginil po roki Filistejcev.

²⁶ In ko so hlapci njegovi oznanili Davidu te besede, se mu je zdelo dobro, da postane kraljev zet. In še se niso dopolnili določeni dnevi,

²⁷ ko David vstane in odide, on in možje njegovi, in pobije od Filistejcev dvesto mož. In David prinese njih sprednje kožice, in jih izroče prav vse kralju, da bi bil kraljev zet. In Savel mu da Mihalo, hčer svojo, za ženo.

²⁸ In Savel je videl in spoznaval, da je Gospod z Davidom; in Mihala, hči Savlova, ga je ljubila.

²⁹ In Savel se je še bolj bal Davida, in bil mu je sovražen vse dni.

³⁰ In ko so knezi Filistejcev prišli se bojevat, je David ravnal, kadarkoli so prišli, bolj razumno nego vsi služabniki Savlovi; zato je močno slovelo ime njegovo.