¹ Sporoče pa Davidu: Glej, Filistejci se vojskujejo zoper Keilo in plenijo gumna.

² Tedaj vpraša David Gospoda, rekoč: Ali naj grem in udarim te Filistejce? In Gospod veli Davidu: Pojdi in udari Filistejce in reši Keilo.

³ A možje Davidovi mu reko: Glej, strah nas je tu na Judovem; koliko bolj, ako pojdemo h Keili proti vojskam Filistejcev?

⁴ Tedaj vpraša David še enkrat Gospoda. In Gospod mu odgovori in reče: Vstani, pojdi doli v Keilo, kajti dam ti Filistejce v roko.

⁵ David torej gre z možmi svojimi proti Keili in se bojuje s Filistejci, in razžene njih živino ter jih porazi v velikem poboju. Tako je David rešil prebivalce v Keili.

⁶ Ko pa je bežal Abiatar, sin Ahimelekov, k Davidu proti Keili, je prišel doli z naramnikom v roki svoji.

⁷ Tedaj sporoče Savlu, da je David prišel v Keilo. In Savel reče: Bog ga je dal v roko mojo, kajti zaprt je, ko je prišel v mesto, ki ima vrata in zapahe.

⁸ In Savel skliče vse ljudstvo v boj, da gredo doli proti Keili oblegat Davida in može njegove.

⁹ Ko pa David zazna, da mu Savel snuje nesrečo, veli Abiatarju duhovniku: Prinesi sem naramnik!

¹⁰ In David reče: O Gospod, Bog Izraelov, hlapec tvoj je zvedel za gotovo, da namerava Savel priti v Keilo, da bi pogubil mesto zaradi mene.

¹¹ Me li bodo meščani v Keili izročili njemu? In pride li Savel doli, kakor je slišal hlapec tvoj? Gospod, Bog Izraelov, naznani, prosim, hlapcu svojemu! In Gospod reče: Pride doli.

¹² Nato reče David: Izdado li meščani v Keili mene in može moje Savlu v roke? In Gospod odgovori: Izdado.

¹³ Tedaj vstane David in mož njegovih okoli šeststo, in uidejo iz Keile in gredo, kamorkoli so mogli iti. In ko sporoče Savlu, da je David pobegnil iz Keile, se neha tja pripravljati.

¹⁴ David pa je bival v puščavi na trdnjavah in se je mudil na gorovju v Zifski puščavi. In Savel ga je iskal vse dni, a Bog mu ga ni izdal v roke.

¹⁵ Ko pa David zve, da je šel Savel streč mu po življenju, je bil David v Zifski puščavi v logu.

¹⁶ In Jonatan, sin Savlov, vstane in gre k Davidu v log in mu pokrepča roko v Bogu.

¹⁷ In mu reče: Ne boj se, zakaj roka Savla, očeta mojega, te ne zaloti, in kraljeval boš nad Izraelom, in jaz bodem prvi pri tebi: to tudi ve Savel, oče moj.

¹⁸ In oba sta sklenila zavezo pred Gospodom. In David je ostal v logu, a Jonatan je šel domov.

¹⁹ Potem pridejo Zifovci k Savlu gori v Gibeo in reko: Ne skriva li se David pri nas po trdnjavah v logu, na hribu Hahili, ki je ob južni strani puščave?

²⁰ Sedaj torej, o kralj, pridi doli po vsej želji srca svojega, in na nas je, da ga izdamo kralju v roko.

²¹ In Savel reče: Blagoslovljeni bodite od Gospoda, da ste se me usmilili!

²² Pojdite tja, prosim, in še bolje se prepričajte, in zvedite in preglejte mesto, kjer ima brlog, in kdo ga je ondi videl; zakaj povedali so mi, da je zelo zvit.

²³ Oglejte torej in pozvedite vsa zakotja, po katerih se skriva, in spet pridite k meni, kadar bodete gotovi, in pojdem z vami. Ako je v deželi, ga hočem iskati med vsemi tisoči Judovimi!

²⁴ In vstanejo in gredo v Zif pred Savlom. David pa in možje njegovi so bili v Maonski puščavi, v nižini ob južni strani puščave.

²⁵ In Savel odrine z možmi svojimi ga iskat. A Davidu se sporoči to, in stopi po skali doli in ostane v Maonski puščavi. In ko to sliši Savel, pohiti za Davidom v Maonsko puščavo.

²⁶ In Savel je šel po tej strani gore, David in možje njegovi pa po oni strani gore. In David je hitel, da uide izpred Savla, a Savel in moštvo njegovo je obdalo Davida in može njegove, da bi jih ujeli.

²⁷ V tem dospe sel k Savlu in reče: Hiti in pridi, zakaj Filistejci so napadli deželo!

²⁸ Savel se torej obrne, da ne bi podil Davida, in se napravi zoper Filistejce. Zato se imenuje tisto mesto Sela-hamah-lekot.¹

1. T. j. skala ločitve ali uteka.

²⁹ David pa je šel od ondod gori in je bival v trdnjavah v Engediju.