¹ In zgodi se nekega dne, da veli Jonatan, sin Savlov, mladeniču, ki mu je nosil orožje: Pridi, pojdiva tja k prednji straži Filistejcev, ki je na oni strani. A očetu svojemu ni tega povedal.

² In Savel je stanoval ob zadnjem koncu Gibee pod granatovcem, ki je v Migronu; bilo pa je pri njem ljudstva okoli šeststo mož.

³ In Ahija, sin Ahituba, Ikabodovega brata, sina Pinehasa, sinu Elijevega, duhovnika Gospodovega v Silu, je nosil naramnik. In ljudstvo ni vedelo, da je Jonatan odšel.

⁴ Ob prelazu pa, koder je skušal Jonatan preiti k prednji straži Filistejcev, je bila rtasta skala na tej in rtasta skala na oni strani; ime prvi je bilo Bozez, drugi pa Sene.

⁵ En rt se vzpenja kakor steber na severu proti Mikmasu in drugi na jugu proti Gebi.

⁶ In Jonatan reče mladeniču, oprodi svojemu: Pridi, pojdiva na ono stran k prednji straži teh neobrezancev! Morebiti da bo Gospod delal za naju; zakaj Gospodu ni težko storiti rešitve po velikem ali majhnem številu.

⁷ Nato mu odgovori oproda njegov: Stóri vse, kar ti je v srcu; kreni kamorkoli, glej, jaz sem s teboj po tvojem srcu!

⁸ Jonatan torej veli: Glej, ko prideva na on kraj k tem možem in se jim prikaževa,

⁹ ako nama poreko: Stojta, dokler ne pridemo k vama! obstaneva na svojem mestu in ne pojdeva gori k njim.

¹⁰ Ako pa poreko: Pridita gori k nam! stopiva gori, zakaj Gospod jih je nama dal v roke. In to nama bodi znamenje.

¹¹ Prikažeta se torej oba straži Filistejcev; in Filistejci reko: Glej, Hebrejci lezejo iz lukenj, kamor so se bili poskrili.

¹² In možje, ki so stali na straži, ogovore Jonatana in oprodo njegovega, rekoč: Pridita gori k nam, da vama nekaj pokažemo! In Jonatan veli oprodi svojemu: Stopaj za menoj, zakaj Gospod jih je dal v roke Izraelu.

¹³ In Jonatan leze gori po rokah in po nogah, in oproda njegov za njim. In oni padajo pred Jonatanom, in njegov oproda jih pobija za njim.

¹⁴ Tako sta jih Jonatan in oproda njegov v tej prvi bitki pobila okoli dvajset mož kakor na polovici brazde na orali njive.

¹⁵ In strah je prišel v tabor na polju in med vse ljudstvo; tudi straže in plenilce je obšel strah, in zemlja se je tresla, kajti strah je bil od Boga.

¹⁶ In stražarji Savlovi v Gibei Benjaminovi so gledali, in glej, množica se razpršuje in bega semtertja.

¹⁷ Tedaj veli Savel ljudstvu, ki je bilo pri njem: Preštejte se in oglejte, kdo je izmed naših odšel! In ko so prešteli, glej, Jonatana in oprode njegovega ni bilo tam.

¹⁸ Nato veli Savel Ahiju: Prinesi sem skrinjo Gospodovo! Zakaj skrinja Gospodova je bila tisti čas s sinovi Izraelovimi.

¹⁹ In ko Savel še govori z duhovnikom, postane hrup v taboru Filistejcev večji in silnejši. In Savel reče duhovniku: Umakni roko svojo!

²⁰ In Savel skliče vse ljudstvo, kar ga je bilo pri njem, in pohité tja v bitko, in glej, vsakega meč je sekal svojega bližnjega, in bila je velika zmešnjava.

²¹ Pa tudi Hebrejci, ki so bili prej pri Filistejcih in so iz okolice šli ž njimi gori v tabor, so se zdaj pridružili Izraelu, ki je bil pri Savlu in Jonatanu.

²² Takisto se vsi Izraelovi možje, ki so se bili poskrili na Efraimskem gorovju, ko slišijo, da Filistejci beže, pridružijo svojim v boju ter jih podijo.

²³ Tako je rešil Gospod tisti dan Izraela; in bitka se je raztegnila do Betavena.

²⁴ A možje Izraelovi so se preveč upehali tisti dan. Savel pa je zarotil vse ljudstvo, rekoč: Proklet bodi mož, ki bi kaj jedel do večera, da se maščujem nad sovražniki svojimi. Nihče torej iz ljudstva ni okusil kruha.

²⁵ In vse ljudstvo je prišlo v gozd, in tam je bilo medu po tleh.

²⁶ In ko je ljudstvo prišlo v gozd, glej, med se je cedil; ali nihče ga ni del z roko k ustom svojim, kajti ljudstvo se je balo tiste zakletve.

²⁷ Jonatan pa ni bil slišal, ko je oče njegov zarotil ljudstvo; zato iztegne palico, ki jo je imel v roki, in njen konec pomoči v satovje medu in ga z roko poda k ustom svojim; in oči se mu razsvetijo.

²⁸ Tedaj izpregovori eden iz ljudstva in reče: Oče tvoj je z ostro prisego zavezal ljudstvo, veleč: Proklet bodi mož, ki bi danes jedel kaj; in ljudstvo je bilo že utrujeno.

²⁹ Nato reče Jonatan: V nesrečo je spravil oče moj deželo. Poglejte vendar, kako so se mi oči razsvetile, ker sem le malo okusil tega medu!

³⁰ Koliko bolj, ako bi bilo ljudstvo svobodno jedlo od ropa svojih sovražnikov, ki ga je dobilo! Ali bi ne bil še večji poboj Filistejcev?

³¹ In pobijali so ta dan Filistejce od Mikmasa do Ajalona, dasi je bilo ljudstvo silno trudno.

³² Potem se ljudstvo loti ropa, in vzemo ovce in goveda in teleta in jih koljejo na tleh, in jih jedo s krvjo vred.

³³ To pa oznanijo Savlu in reko: Glej, ljudstvo greši zoper Gospoda, ker jedo s krvjo vred! On veli: Spačeno ste delali! Privalite zdaj k meni velik kamen!

³⁴ Še veli Savel: Razkropite se med ljudstvo in povejte jim, naj vsakdo pripelje svojega vola in ovco svojo sem k meni, in tu jih koljite in jejte, in ne grešite zoper Gospoda, jedoč s krvjo vred! Vse ljudstvo torej pripelje, vsak svoje živinče z roko svojo, po noči tja, in ondi jih koljejo.

³⁵ In Savel zgradi oltar Gospodu; ta je bil prvi oltar, ki ga je postavil Gospodu.

³⁶ In Savel reče: Spustímo se za Filistejci po noči in jih plenimo do jutranjega svita, in nihče izmed njih naj ne preostane! Odgovore: Stóri, karkoli se ti zdi prav. Ali duhovnik reče: Pristopimo sem k Bogu!

³⁷ In Savel vpraša Boga: Ali naj grem doli za Filistejci? Hočeš jih li dati Izraelu v roke? A on mu ni odgovoril tisti dan.

³⁸ In Savel veli: Naj pristopijo sem vsi poglavarji ljudstva, in zvedite ter poglejte, na kom je danes ta greh.