¹ David pa pobegne iz Najota v Rami ter pride in govori z Jonatanom: Kaj sem storil? Kaj je krivica moja in kaj je greh moj vpričo očeta tvojega, da mi streže po življenju?

² On pa mu reče: Bog ne daj! ne umrješ. Glej, oče moj ne stori ničesar, ne velikega, ne malega, da ne bi prej meni razodel. Zakaj bi mar to tajil pred mano oče moj? Tega ni.

³ In David še priseže in reče: Oče tvoj dobro ve, da sem našel milost v tvojih očeh, zato misli: Jonatan ne sme tega vedeti, ker bi ga bolelo! Pa zares, kakor Gospod živi in kakor živi duša tvoja, samo stopinja je med menoj in med smrtjo.

⁴ Jonatan pa reče Davidu: Storiti hočem zate, karkoli želi srce tvoje!

⁵ In David reče Jonatanu: Glej, jutri bo mlaj, ko bi moral sedeti pri mizi s kraljem. Toda pústi me, da se na polju skrijem do večera tretjega dne.

⁶ Ako me oče tvoj pogreši in vpraša, reci: David me je silno prosil, da sme pohiteti v Betlehem, mesto svoje, ker ondi je letna daritev za vso rodovino.

⁷ Ako poreče: Dobro! pomeni to mir za hlapca tvojega, – ako pa se razjezi, vedi, da je hudo sklenil pri sebi.

⁸ Zato izkaži milost hlapcu svojemu, ker si me uvedel v zavezo Gospodovo s seboj. Ako pa je kaka krivica na meni, ubij me sam, ker zakaj bi me vodil k očetu svojemu?

⁹ In Jonatan reče: Nič tega se ti ne bo zgodilo! Kajti ako bi jaz res zaznal, da je sklenil oče moj hudo spraviti nadte, bi li tebi ne sporočil?

¹⁰ Nato reče David Jonatanu: Kdo mi pove, ako ti oče tvoj kaj trdega odgovori?

¹¹ Jonatan veli Davidu: Pojdi, idiva ven na polje! In šla sta skupaj na polje.

¹² In Jonatan reče Davidu: Gospod, Bog Izraelov, bodi priča: ko bom zvedel jutri ob tem času ali tretjega dne, da je moj oče dobre volje proti Davidu, ako ne pošljem k tebi in ti tega ne razkrijem!

¹³ Gospod stóri to ali ono Jonatanu, ako ti ne razodenem, če bi bila volja očeta mojega storiti ti hudo; in pošljem te stran, da v miru odideš, in Gospod bodi s teboj, kakor je bil z očetom mojim.

¹⁴ Ti pa boš ne samo meni, dokler živim, izkazoval milost Gospodovo, da me ne usmrtiš,

¹⁵ ampak tudi hiši moji ne prikrati milosti svoje vekomaj, tudi ne, ko iztrebi Gospod sovražnike Davidove, vsakega s površja zemlje.

¹⁶ Tako je Jonatan storil zavezo s hišo Davidovo, rekoč: Gospod naj kaznuje sovražnike Davidove!

¹⁷ In Jonatan je velel Davidu še enkrat priseči pri ljubezni, ki jo je imel do njega; zakaj ljubil ga je kakor svojo dušo.

¹⁸ Nato reče Jonatan Davidu: Jutri bo mlaj, in pogrešali te bodo, ker sedež tvoj ostane prazen.

¹⁹ In tretji dan stopi hitro sem doli in pridi na mesto, kjer si se bil skril ob onem delavniku, in sedi blizu kamena Azela.

²⁰ Jaz pa izstrelim tri pšice mimo njega, kakor da bi se vadil v tarčo streljati.

²¹ Pa pazi, pošljem dečka, veleč: Pojdi, išči pšice! Ako porečem dečku: Glej, pšice leže na tej strani za tabo, prinesi jih! – pridi, zakaj to pomeni mir tebi in nobene nevarnosti, kakor res Gospod živi.

²² Ako pa porečem dečku takole: Glej, pšice so pred teboj dalje! pojdi, zakaj Gospod te pošilja proč.

²³ Za stvar pa, ki sva o njej govorila ti in jaz, glej, Gospod je priča med teboj in med menoj vekomaj!

²⁴ David se je torej skril na polju. In ko pride mlaj, sede kralj za mizo k jedi.

²⁵ In kralj je sedel na mestu svojem ob steni kakor navadno; in Jonatan vstane, da sede Abner zraven Savla; a Davidov sedež je bil prazen.

²⁶ Toda Savel ni rekel ničesar ta dan, zakaj mislil je: Njemu se je kaj primerilo, morda ni čist; gotovo ni čist.

²⁷ A drugi dan po mlaju, ko je bil Davidov sedež zopet prazen, reče Savel sinu svojemu Jonatanu: Zakaj ni prišel Jesejev sin k jedi, ne včeraj, ne danes?

²⁸ In Jonatan odgovori Savlu: David me je silno prosil, da bi smel iti v Betlehem;

²⁹ dejal je: Dovoli mi, prosim, zakaj rodovina naša opravlja daritev v mestu, in brat moj sam me je povabil; če sem torej našel milost v tvojih očeh, naj grem, prosim, da vidim brate svoje. Zato ni prišel k mizi kraljevi.

³⁰ Tedaj se razvname srd Savlov zoper Jonatana in mu reče: Uporne popačenke sin! ali ne vem, da si izvolil sina Jesejevega na sramoto sebi in tudi materi svoji?

³¹ Zakaj dokler bo živel sin Jesejev na zemlji, ne bodeš utrjen, tudi tvoje kraljestvo ne. Zatorej pošlji ponj in ga pripelji k meni, zakaj mora umreti.

³² Jonatan odgovori svojemu očetu Savlu in mu reče: Zakaj bi moral umreti? kaj je storil?

³³ A Savel mahne s sulico po njem, da bi ga prebodel. Tedaj spozna Jonatan, da je trdno sklenil oče njegov Davida umoriti.

³⁴ In vstane Jonatan izza mize v goreči jezi, in ne okusi jedi tisti drugi dan meseca, zakaj žalilo se mu je Davida, ker ga je oče njegov tako onečastil.

³⁵ Zjutraj pa odide Jonatan na polje na kraj, določen Davidu, in majhen deček ž njim.

³⁶ In veli dečku: Teci in išči mi pšice, ki jih izstrelim! In ko deček teče, izstreli pšico, da je letela mimo njega.

³⁷ In ko dospe deček na mesto, kamor je padla pšica, kliče Jonatan za dečkom in reče: Ni li pšica dalje pred teboj?

³⁸ Še kliče Jonatan za dečkom: Hitro teci, ne stoj! In Jonatanov deček zbere pšice in se vrne h gospodu svojemu.