¹ In Samuel je umrl, in ves Izrael se je zbral in žaloval po njem. In so ga pokopali v hiši njegovi v Rami. David pa vstane in gre doli v Paransko puščavo.

² Bil pa je v Maonu mož, ki je imel posestvo svoje v Karmelu, in ta mož je bil silno velik in je imel tri tisoč ovac in tisoč koz. In je strigel ovce svoje v Karmelu.

³ Ime pa je bilo tistemu množu Nabal in ime ženi njegovi Abigaila; in žena je bila jako razumna in lepega lica, a mož neotesanec in hudoben v svojih dejanjih; bil pa je iz družine Kalebove.

⁴ Ko pa je David slišal v puščavi, da striže Nabal ovce svoje,

⁵ pošlje deset mladeničev in jim reče: Pojdite gori v Karmel, in ko pridete k Nabalu, ga prijazno pozdravite v mojem imenu

⁶ in recite: Sreča! Mir bodi tebi in hiši tvoji mir in vsemu, kar imaš, mir!

⁷ Slišal sem, da imaš strižce. Pastirji pa, kar jih imaš, so bili pri nas, in nismo jim bili nadležni, tudi niso ničesar pogrešali vse dni, dokler so bili ob Karmelu.

⁸ Vprašaj mladeniče svoje, in ti bodo povedali. Zato naj najdejo moji mladeniči milost v tvojih očeh; zakaj prišli smo na dober dan. Daj, prosim, hlapcem svojim in sinu svojemu Davidu, kar ti pride v roko.

⁹ In ko pridejo mladeniči Davidovi, govore Nabalu po vseh teh besedah v imenu Davidovem, in umolknejo.

¹⁰ Nabal pa odgovori hlapcem Davidovim in reče: Kdo je David? in kdo je Jesejev sin? Dandanes je čimdalje več hlapcev, ki uhajajo svojim gospodarjem!

¹¹ Ali naj vzamem kruh svoj in vodo svojo in meso živinčet, ki sem jih zaklal za strižce svoje, in naj to dam ljudem, za katere ne vem, od kod so?

¹² Tedaj se obrnejo mladeniči Davidovi na svojo pot. In pridejo nazaj k njemu in mu povedo vse te besede.

¹³ In David veli možem svojim: Vsak si opaši meč! In vsi se opašejo z mečem, tudi David opaše svoj meč. In je šlo za njim gori blizu štiristo mož, dvesto jih je pa ostalo pri prtljagi.

¹⁴ Eden mladeničev pa oznani Abigaili, ženi Nabalovi, rekoč: Glej, David je poslal sle iz puščave, da pozdravijo našega gospodarja, a on je kriče planil nanje.

¹⁵ Toda tisti možje so nam bili dosti v prospeh, in žalega se nam ni nič zgodilo, tudi nismo ničesar pogrešali, dokler smo ž njimi občevali, ko smo bili na polju;

¹⁶ bili so nam kakor zidovje po noči in po dnevi, dokler smo pri njih pasli ovce.

¹⁷ Zdaj torej pazi in premisli, kaj ti je storiti; zakaj hudo je sklenjeno zoper gospodarja našega in zoper vso hišo njegovo. On pa je tak otrok Belijalov, da ne more nihče ž njim govoriti.

¹⁸ Tedaj pohiti Abigaila, in vzame dvesto hlebov in dva mehova vina in pet pripravljenih ovac in pet meric opraženega zrnja in sto posušenih grozdov in dvesto kep smokev, in naloži to na osle.

¹⁹ In veli mladeničem svojim: Pojdite pred menoj, glejte, jaz pridem za vami! A možu svojemu Nabalu ni povedala nič.

²⁰ In ko sede na osla in jezdi doli po gorskem ovinku, pridejo ji nasproti David in možje njegovi, in jih sreča.

²¹ David pa je rekel: Res sem zastonj varoval vse, kar je njegovega, v puščavi, da se ni ničesar pogrešilo tega, kar ima; še hudo mi je povrnil za dobro.

²² To naj stori Bog sovražnikom Davidovim in to naj doda, ako pustim od vsega, kar je njegovega, do jutranjega svita le enega moškega.

²³ In ko vidi Abigaila Davida, spusti se hitro z osla in pade pred Davidom na obraz in se prikloni do tal.

²⁴ In pade k nogam njegovim in reče: Na meni, gospod moj, na meni bodi ta pregreha, in dovoli, prosim, dekli svoji govoriti v ušesa tvoja, in čuj dekle svoje besede!

²⁵ Ne oziraj se, prosim, gospod moj, na tistega moža Belijalovega, na Nabala; zakaj kakršno je ime njegovo, takšen je on sam: Nabal¹ mu je ime, in brezumnost je pri njem. Jaz pa, dekla tvoja, nisem videla mladeničev gospoda svojega, ki si jih poslal.

1. T. j. brezumnik.

²⁶ Zdaj pa, gospod moj, kakor res živi Gospod in živi duša tvoja: Gospod ti je zabranil, da nisi prišel prelivat krvi in se nisi maščeval z lastno roko. Naj torej bodo kakor Nabal sovražniki tvoji in kateri žele nesreče gospodu mojemu.

²⁷ Tu je darilo, ki ga je služabnica tvoja prinesla gospodu svojemu; daj ga mladeničem, ki hodijo za gospodom mojim.

²⁸ Odpusti, prosim, dekli svoji prestopek; zakaj Gospod bo gotovo ustanovil trdno hišo gospodu mojemu, ker gospod moj se vojskuje v bojih Gospodovih, in nič hudega se ni našlo na tebi, odkar živiš.

²⁹ In ako bi se vzdignil človek, da te preganja in ti streže po življenju, gospoda mojega duša bode zvezana v zvezi živečih pri Gospodu, Bogu tvojem; a dušo sovražnikov tvojih naj zaluči kakor s prače.

³⁰ In kadar Gospod stori gospodu mojemu po vsem dobrem, kar ti je obljubil, in ti zapove, da bodi vojvoda Izraelu,

³¹ ti tega ne bode žal, tudi srce ti tega ne bo očitalo, da nisi prelil krvi brez razloga in da ni samega sebe maščeval gospod moj. In ko Gospod stori dobro gospodu mojemu, spomni se dekle svoje.

³² Nato reče David Abigaili: Hvaljen bodi Gospod, Bog Izraelov, ki te je poslal danes meni naproti!

³³ In blagoslovljena bodi razumnost tvoja in ti bodi blagoslovljena, da si me danes zadržala, da nisem šel prelivat krvi in se maščevat z lastno roko.

³⁴ Zakaj v resnici, kakor res živi Gospod, Bog Izraelov, ki mi je ubranil, da ti nisem storil žalega, ako bi ne bila hitro prišla naproti, gotovo bi ne bil ostal Nabalu do jutranjega svita ne eden moški!

³⁵ David torej sprejme iz roke njene, kar mu je prinesla, in ji reče: Pojdi v miru gori v hišo svojo! Glej, slišal sem glas tvoj in se ozrl na tvojo osebo!

³⁶ In Abigaila pride k Nabalu. In glej, pripravil je v hiši svoji gostijo, kakor kraljevo gostijo, in srce Nabalovo je bilo veselo v njem, zakaj bil je jako pijan. Zato mu ona ničesar ne pove, ne malega, ne velikega, do jutranjega svita.