¹ Poleg tega je Job nadaljeval¹ svojo prispodobo in rekel:

1. nadaljeval: hebr. dodal, da vzame.

² »Oh, da bi bil kakor v preteklih mesecih, kakor v dneh, ko me je Bog varoval,

³ ko je njegova sveča¹ svetila nad mojo glavo in ko sem z njegovo svetlobo hodil skozi temo,

1. sveča: ali, svetilka.

⁴ kakor sem bil v dneh svoje mladosti, ko je bila Božja skrivnost¹ na mojem šotoru,

1. [Božja skrivnost: hebr. Božja bližina, ali, Božje prijateljstvo.]

⁵ ko je bil Vsemogočni še z menoj, ko so bili moji otroci okoli mene,

⁶ ko sem svoje korake umival z maslom in mi¹ je skala izlivala reke olja,

1. mi…: hebr. je skala z menoj.

⁷ ¶ ko sem šel ven k velikim vratom skozi mesto, ko sem svoj sedež pripravil na ulici!

⁸ Mladeniči so me videli in se skrili in ostareli so se vzdignili in stali.

⁹ Princi so zadržali govorjenje in na svoja usta položili svojo roko.

¹⁰ Plemiči¹ so molčali in njihov jezik se je prilepil na nebo njihovih ust.

1. Plemiči…: hebr. Glas plemičev je bil skrit.

¹¹ Ko me je uho zaslišalo, potem me je blagoslovilo in ko me je oko zagledalo, mi je dalo pričevanje,

¹² ker sem osvobodil reveža, ki je jokal in osirotelega in tistega, ki ni imel nikogar, da mu pomaga.

¹³ Blagoslov tistega, ki je bil pripravljen, da umre, je prišel nadme. Vdovinemu srcu sem storil, da prepeva od radosti.

¹⁴ Nadel sem si pravičnost in ta me je oblekla. Moja sodba je bila kakor svečano oblačilo in diadem.

¹⁵ Bil sem oči slepemu in stopala hromemu.

¹⁶ Bil sem oče revnemu in zadevo, ki je nisem poznal, sem preiskal.

¹⁷ Zlomil sem čeljusti¹ zlobnemu in izpulil² plen iz njegovih zob.

1. čeljusti: hebr. zobe čeljusti, ali, kočnike.
2. izpulil: hebr. vrgel.

¹⁸ ¶ Potem sem rekel: ›Umrl bom v svojem gnezdu in svoje dneve bom pomnožil kakor pesek.‹

¹⁹ Moja korenina je bila razprostrta¹ pri vodah in rosa je vso noč ležala na moji mladiki.

1. razprostrta: hebr. odprta.

²⁰ Moja slava je bila sveža¹ v meni in moj lok je bil obnovljen² v moji roki.

1. sveža: hebr. nova.
2. obnovljen: hebr. spremenjen.

²¹ Možje so mi prisluhnili, čakali in molčali ob mojem nasvetu.

²² Po mojih besedah niso ponovno spregovorili in moj govor je rosil nanje.

²³ Name so čakali kakor na dež in svoja usta so široko odprli kakor za pozni dež.

²⁴ Če sem se jim smejal, temu niso verjeli. Svetlobe mojega obličja niso zavrgli.

²⁵ Izbral sem njihovo pot in sedel [kot] vodja in prebival kakor kralj v vojski, kakor nekdo, ki tolaži žalovalce.