¹ Vsa skupnost je povzdignila svoj glas in zajokala in ljudstvo je to noč jokalo.

² Vsi Izraelovi otroci so godrnjali zoper Mojzesa in zoper Arona in celotna skupnost jima je rekla: »Da bi Bog dal, da bi umrli v egiptovski deželi! Ali da bi Bog dal, da bi umrli v tej divjini!

³ Zakaj nas je Gospod privedel v to deželo, da pademo pod mečem, da bi bile naše žene in naši otroci plen? Ali ne bi bilo za nas bolje, da se vrnemo v Egipt?«

⁴ Drug drugemu so rekli: »Postavimo si poveljnika in se vrnimo v Egipt.«

⁵ ¶ Potem sta Mojzes in Aron padla na svoja obraza pred vsem zborom skupnosti Izraelovih otrok.

⁶ ¶ Nunov sin Józue in Jefunéjev sin Kaléb, ki sta bila izmed tistih, ki sta preiskala deželo, sta pretrgala svoja oblačila

⁷ in spregovorila vsej skupini Izraelovih otrok, rekoč: »Dežela, skozi katero sva šla, da jo preiščeva, je silno dobra dežela.

⁸ Če se Gospod razveseljuje v nas, potem nas bo privedel v to deželo in nam jo izročil; deželo, v kateri tečeta mleko in med.

⁹ Samo ne uprite se zoper Gospoda niti se ne bojte ljudstva dežele, kajti oni so za nas kruh. Njihova obramba¹ je odšla od njih, Gospod pa je z nami. Ne bojte se jih.«

1. obramba: hebr. senca.

¹⁰ Toda vsa skupnost ju je zaukazala kamnati s kamni. In Gospodova slava se je prikazala v šotorskem svetišču skupnosti, pred vsemi Izraelovimi otroki.

¹¹ ¶ Gospod je rekel Mojzesu: »Doklej me bo to ljudstvo še dražilo? Kako dolgo bo, preden mi bodo verovali zaradi vseh znamenj, ki sem jih prikazal med njimi?

¹² Udaril jih bom s kužno boleznijo in jih razdedinil in iz tebe bom naredil večji narod ter mogočnejši, kakor so oni.«

¹³ ¶ Mojzes¹ pa je Gospodu rekel: »Potem bodo Egipčani to slišali, (kajti v svoji moči si to ljudstvo privedel izmed njih)

1. 2 Mz 32,12

¹⁴ in bodo to povedali prebivalcem te dežele, kajti slišali so, da si ti Gospod med tem ljudstvom, da si ti Gospod, viden iz obličja v obličje in da tvoj¹ oblak stoji nad njimi in da greš pred njimi, podnevi v oblačnem stebru, ponoči pa v ognjenem stebru.

1. 2 Mz 13,21

¹⁵ ¶ Torej če boš pobil vse to ljudstvo kakor enega človeka, potem bodo narodi, ki so slišali o tvojem slovesu, govorili, rekoč:

¹⁶ ›Ker Gospod tega ljudstva ni mogel¹ privesti v deželo, ki jim jo je prisegel, jih je zato umoril v divjini.‹

1. 5 Mz 9,28

¹⁷ Sedaj te rotim, naj bo moč mojega Gospoda velika, glede na to, kakor si govoril, rekoč:

¹⁸ ›Gospod je potrpežljiv¹ in zelo usmiljen, ki odpušča krivičnost in prestopek in nikakor ne očisti krivega, ki obiskuje² krivičnost očetov na otrocih do tretjega in četrtega rodu.‹

1. 2 Mz 34,6; Ps 103,8
2. 2 Mz 20,5; 2 Mz 34,7

¹⁹ Odpusti, rotim te, krivičnost tega ljudstva, glede na veličino svojega usmiljenja in kakor si odpuščal temu ljudstvu, od Egipta, celo do¹ sedaj.«

1. do…: ali, doslej.

²⁰ ¶ Gospod je rekel: »Odpustil sem glede na tvojo besedo,

²¹ vendar kakor resnično jaz živim, bo vsa zemlja napolnjena z Gospodovo slavo.

²² Ker so vsi tisti ljudje, ki so videli mojo slavo in moje čudeže, ki sem jih storil v Egiptu in v divjini in so me skušali sedaj teh desetkrat in niso prisluhnili mojemu glasu;

²³ zagotovo¹ ne bodo videli dežele, ki sem jo prisegel njihovim očetom niti je ne bo videl nobeden izmed tistih, ki so me dražili.

1. zagotovo…: hebr. če ne vidijo dežele.

²⁴ Toda ker je imel moj služabnik Kaléb,¹ v sebi drugega duha in mi je popolnoma sledil, ga bom privedel v deželo, v katero je odšel, in njegovo seme jo bo vzelo v last.

1. Joz 14,6

²⁵ (Torej Amálečani in Kánaanci so prebivali v dolini.) Jutri se obrnite in se odpravite v divjino, po poti Rdečega morja.«

²⁶ ¶ Gospod je spregovoril Mojzesu in Aronu, rekoč:

²⁷ »Doklej bom še prenašal to zlo skupnost, ki godrnja zoper mene? Slišal sem mrmranja Izraelovih otrok, ki mrmrajo zoper mene.

²⁸ Reci jim: ›Kakor resnično jaz živim,‹ govori Gospod, ›kakor ste govorili v moja ušesa, tako bom jaz storil vam.¹

1. 4 Mz 26,65; 4 Mz 32,10

²⁹ Vaša trupla bodo padla v tej divjini in vsi, kar vas je bilo izmed vas preštetih,¹ glede na vaše celotno število, od dvajset let stari in navzgor, ki ste godrnjali zoper mene.

1. 5 Mz 1,35

³⁰ Zagotovo ne boste prišli v deželo, glede katere sem prisegel,¹ da v njej prebivate, razen Jefunéjevega sina Kaléba in Nunovega sina Józueta.

1. prisegel: hebr. dvignil svojo roko.

³¹ Toda vaše malčke, za katere ste rekli, da naj bi bili plen, te bom privedel noter in oni bodo spoznali deželo, ki ste jo vi prezirali.

³² Toda kar se tiče vas, bodo vaša trupla padla v tej divjini.

³³ Vaši otroci se bodo štirideset let potikali¹ po divjini in nosili vaša vlačugarstva, dokler ne bodo vaša trupla propadla v divjini.

1. potikali: ali, hranili.

³⁴ Po številu dni,¹ v katerih ste preiskovali deželo, torej štirideset² dni, vsak dan za leto, boste nosili svoje krivičnosti, celó štirideset let in spoznali boste moj³ odmik od obljube.‹

1. [Leta 1490 pr. Kr.]
2. Ezk 4,6; Ps 95,19
3. moj…: ali, predrugačenje mojega namena.

³⁵ Jaz, Gospod, sem rekel: ›Zagotovo bom tako storil vsej tej zli skupnosti, ki je skupaj zbrana zoper mene. V tej divjini bodo použiti in tam bodo umrli.‹«

³⁶ ¶ Možje, ki jih je Mojzes poslal, da preiščejo deželo, ki so se vrnili in vso skupnost pripravili, da je mrmrala zoper njega s prinašanjem obrekovanja nad deželo,

³⁷ celo ti možje, ki so nad deželo prinesli zlo poročilo, so zaradi kuge umrli¹ pred Gospodom.

1. 1 Kor 10,10; Heb 3,10; Jud 1,5

³⁸ Toda Nunov sin Józue in Jefunéjev sin Kaléb, ki sta bila izmed mož, ki so odšli, da preiščejo deželo, sta še vedno živela.

³⁹ Mojzes je te stvari povedal vsem Izraelovim otrokom in ljudstvo je silno žalovalo.

⁴⁰ ¶ Vstali so zgodaj zjutraj in se povzpeli na vrh gore, rekoč: »Glej! Mi smo tukaj in šli bomo gor, na kraj, ki nam ga je Gospod obljubil, kajti grešili smo.«¹

1. 5 Mz 1,41

⁴¹ Mojzes je rekel: »Zakaj sedaj prestopate Gospodovo zapoved? Toda to ne bo uspelo.

⁴² Ne pojdite gor, kajti Gospoda ni med vami, da ne boste udarjeni pred svojimi sovražniki.

⁴³ Kajti Amalečani in Kánaanci so tam pred vami in vi boste padli pod mečem, ker ste obrnjeni proč od Gospoda, zato Gospod ne bo z vami.«