¹ Torej Ahábov sin Jehorám¹ je začel kraljevati nad Izraelom, v Samariji, v osemnajstem² letu Judovega kralja Józafata in kraljeval je dvanajst let.

1. [Jehorám: hebr. od Jahveja vzgojen ali vzdignjen.]
2. [Leta 896 pr. Kr.]

² Počel je zlo v Gospodovih očeh, toda ne kakor njegov oče in kakor njegova mati, kajti odstranil je Báalovo¹ podobo, ki jo je naredil njegov oče.

1. Báalovo…: hebr. Báalov kip, ki ga.

³ Kljub temu se je trdno držal grehov Nebátovega sina Jerobeáma, ki je Izraela pripravil, da greši; ni odšel od njih.

⁴ ¶ Moábski kralj Meša¹ je bil lastnik ovc in je Izraelovemu kralju dajal sto tisoč jagnjet in sto tisoč ovnov, [skupaj] z volno.

1. [Meša…: hebr. varnost.]

⁵ Toda pripetilo se je, ko je bil Aháb¹ mrtev, da se je moábski kralj uprl zoper Izraelovega kralja.

1. 2 Kr 1,1

⁶ ¶ Kralj Jehorám je istočasno odšel iz Samarije in preštel ves Izrael.

⁷ Odšel¹ je in poslal k Judovemu kralju Józafatu, rekoč: »Moábski kralj se je uprl zoper mene. Ali hočeš iti z menoj v bitko zoper Moáb?« Rekel je: »Šel bom gor. Jaz² sem, kakor si ti, moje ljudstvo je kakor tvoje ljudstvo in moji konji kakor tvoji konji.«

1. [Leta 895 pr. Kr.]
2. 1 Kr 22,4

⁸ Rekel je: »Po kateri poti bomo šli gor?« Odgovoril je: »Po poti skozi edómsko divjino.«

⁹ Tako so Izraelov kralj, Judov kralj in edómski kralj odšli in zaokrožili sedemdnevno potovanje in tam ni bilo vode za vojsko in živino, ki¹ jim je sledila.

1. ki…: hebr. pri njihovih stopalih.

¹⁰ Kralj Izraela je rekel: »Gorje, da je te tri kralje Gospod poklical skupaj, da jih izroči v roko Moába!«

¹¹ Toda Józafat je rekel: »Mar ni tukaj Gospodovega preroka, da bi po njem lahko poizvedel od Gospoda?« Eden izmed služabnikov Izraelovega kralja je odgovoril in rekel: »Tukaj je Šafátov sin Elizej, ki je izlival vodo na Elijeve roke.«

¹² Józafat je rekel: »Z njim je Gospodova beseda.« Tako so Izraelov kralj, Józafat in edómski kralj odšli dol k njemu.

¹³ Elizej je rekel Izraelovemu kralju: »Kaj imam s teboj? Spravi se k prerokom svojega očeta in k prerokom svoje matere.« Izraelov kralj pa mu je rekel: »Ne, kajti Gospod je te tri kralje sklical skupaj, da jih izroči v roko Moába.«

¹⁴ Elizej je rekel: »Kakor živi Gospod nad bojevniki, pred katerim stojim, zagotovo, če se ne bi oziral na prisotnost Judovega kralja Józafata, ne bi pogledal proti tebi niti te ne bi videl.

¹⁵ Toda sedaj mi privedi glasbenika, ki igra na strune.« In pripetilo se je, ko je glasbenik igral, da je nadenj prišla Gospodova roka.

¹⁶ Rekel je: »Tako govori Gospod: ›To dolino naredite polno jarkov.‹

¹⁷ Kajti tako govori Gospod: ›Ne boste videli vetra niti ne boste videli dežja, vendar bo ta dolina napolnjena z vodo, da boste lahko pili, tako vi, vaše govedo in vaše živali.‹

¹⁸ To pa je le majhna stvar v Gospodovih očeh. Tudi Moábce bo izročil v vašo roko.

¹⁹ Udarili boste vsako utrjeno mesto in vsako izbrano mesto in posekali vsako dobro drevo in zamašili vse vodnjake in vsak dober kraj dežele oškodovali¹ s kamni.«

1. oškodovali: hebr. užalostili.

²⁰ ¶ Pripetilo se je zjutraj, ko je bila darovana jedilna daritev, glej, da je prišla voda po poti iz Edóma in dežela je bila napolnjena z vodo.

²¹ ¶ Ko so vsi Moábci slišali, da so prišli gor kralji, da se bojujejo zoper njih, so zbrali¹ vse, ki so si² bili zmožni nadeti bojno opremo in starejše in so se razpostavili na meji.

1. zbrali…: hebr. bili sklicani skupaj vsi.
2. si…: hebr. se opasali s pasom in starejše.

²² Vstali so zgodaj zjutraj in sonce je sijalo na vodo in Moábci so vodo na drugi strani videli tako rdečo kakor kri.

²³ Rekli so: »To je kri. Kralji so zagotovo umorjeni¹ in so udarili drug drugega. Sedaj torej Moáb, k plenu.«

1. umorjeni: hebr. uničeni.

²⁴ Ko pa so prišli k taboru Izraelcev, so se Izraelci dvignili in udarili Moábce, tako da so le-ti pred njimi pobegnili. Toda šli¹ so naprej in pobijali Moábce, celo v njihovi deželi.

1. šli…: ali, udarili so v njej, celo pobijali.

²⁵ Podirali so mesta in na vsak dober kos dežele je vsak mož vrgel svoj kamen in napolnili so jo in zamašili so vse vodnjake in podrli vsa dobra drevesa, samo¹ v Kir Heresu so pustili njegovo kamenje, vendar so okrog njega šli pračarji in ga udarili.

1. samo…: hebr. dokler ni pustil svojih kamnov v Kir Heresu.

²⁶ ¶ Ko je moábski kralj videl, da je bila bitka zanj prehuda, je s seboj vzel sedemsto mož, ki so izdirali meče, da se prebijejo k edómskemu kralju. Toda niso mogli.

²⁷ Potem je vzel svojega najstarejšega sina, ki naj bi zakraljeval namesto njega in ga na obzidju daroval v žgalno daritev. In tam je bilo veliko ogorčenje zoper Izrael in odšli so od njega in se vrnili k svoji lastni deželi.