¹ Torej Gospodova beseda je prišla k Jonu,¹² Amitájevemu sinu, rekoč:

1. Jonu: gr. Jonasu; [To je bilo okoli leta 762 pr. Kr. Jona je prerokoval tudi o razširitvi izraelskega ozemlja.]
2. Mt 12,39; [2 Kr 14,25]

² »Vstani, pojdi v Ninive, to veliko¹ mesto in kliči zoper njega, kajti njihova zlobnost je prišla predme.«

1. 1 Mz 10,11-12; Jona 3,3

³ Toda Jona se je dvignil, da pred Gospodovo prisotnostjo zbeži v Taršíš in je odšel dol v Jopo in našel ladjo, ki je šla v Taršíš. Tako je plačal njeno voznino in odšel dol vanjo, da gre z njimi v Taršíš,¹ proč od Gospodove prisotnosti.

1. [Taršíš naj bi bil v Španiji.]

⁴ ¶ Toda Gospod je na morje odposlal¹ velik veter in tam na morju je bil mogočen vihar, tako da je² ladjo hotel zlomiti.

1. odposlal: hebr. bruhnil.
2. je…: hebr. se je mislilo, da bo zlomljena.

⁵ Potem so bili mornarji prestrašeni in vsak je klical k svojemu bogu in odvrgli [so] blago, ki je bilo na ladji, v morje, da jo olajšajo. Jona pa je odšel dol med ladijske boke in legel ter trdno zaspal.

⁶ Tako je kapitan prišel k njemu in mu rekel: »Kaj ti misliš, oh zaspanec? Vstani, kliči k svojemu Bogu, če je tako, da bo Bog mislil na nas, da se ne pogubimo.«

⁷ In rekli so vsak svojemu tovarišu: »Pridimo in mečimo žrebe,¹ da bomo lahko izvedeli zaradi čigavega vzroka je nad nami to zlo.« Tako so metali žrebe in žreb je padel na Jona.

1. [Prg 16,33]

⁸ Potem so mu rekli: »Povej nam, prosimo te, zaradi čigavega vzroka je nad nami to zlo. Kakšen je tvoj poklic? In od kod prihajaš? Katera je tvoja dežela? In iz katerega ljudstva si?«

⁹ Rekel jim je: »Jaz sem Hebrejec in se bojim Gospoda,¹ Boga nebes, ki je naredil morje in kopno zemljo.«

1. Gospoda: ali, Jahveja.

¹⁰ Potem so bili ljudje silno¹ prestrašeni in mu rekli: »Zakaj si to storil?« Kajti ljudje so vedeli, da je pobegnil izpred Gospodovega obličja, ker jim je povedal.

1. silno…: hebr. z velikim strahom.

¹¹ ¶ Potem so mu rekli: »Kaj naj ti storimo, da se¹ nam morje lahko umiri?« Kajti morje se² je maščevalo in bilo viharno.

1. se…: hebr. bo morje pred nami lahko mirno.
2. se…: ali, je postajalo bolj in bolj viharno; hebr. odšlo.

¹² Rekel jim je: »Vzemite me in me vrzite v morje. Tako se vam bo morje umirilo, kajti vem, da je zaradi mene ta veliki vihar nad vami.«

¹³ Kljub temu so možje trdo veslali,¹ da jo privedejo k obali, toda niso mogli, kajti morje se² je maščevalo in bilo viharno proti njim.

1. veslali: hebr. kopáli.
2. se…: ali, je postajalo bolj in bolj viharno: hebr. je odšlo.

¹⁴ Zato so klicali h Gospodu in rekli: »Rotimo te, oh Gospod, rotimo te, naj se ne pogubimo zaradi življenja tega moža in ne položi na nas nedolžne krvi, kajti ti, oh Gospod, si storil, kakor ti je ugajalo.«

¹⁵ Tako so vzeli Jona in ga vrgli v morje in morje je odnehalo¹ od svojega besnenja.

1. odnehalo…: hebr. zaustavilo svoje besnenje.

¹⁶ Potem so se možje silno zbali Gospoda in Gospodu¹ darovali klavno daritev in naredili zaobljube.

1. Gospodu…: hebr. žrtvovali Gospodu in zaobljubili zaobljube.

¹⁷ ¶ Torej Gospod je pripravil veliko ribo, da je pogoltnila Jona.¹ In Jona je bil v ribjem² trebuhu tri dni in tri noči.

1. Mt 12,40; Mt 16,4; Lk 11,30
2. ribjem…: hebr. ribji notranjosti.