¹ Odsodil sem pa v sebi to, da zopet ne pridem v žalosti k vam.

² Kajti če jaz žalostim vas, kdo je, kteri bi me razveselil, če ne ta, kteri se žalostí po meni?

³ In napisal sem vam to isto, da ne bi žalosti imel, ko pridem, od teh, za ktere bi se imel radovati, nadejajoč se za vas vse, da je moja radost vseh vas radost.

⁴ Kajti z veliko stisko in s srčno težavo sem vam pisal z mnogimi solzami, ne da se žalostite, nego da ljubezen spoznate, ktero imam obilno do vas.

⁵ Če je pa kdo vžalostil, ni mene vžalostil, le nekoliko, da ne obtežujem vseh vas.

⁶ Dosti je takemu ta kazen od več njih;

⁷ Tako da nasproti rajši vi odpustite in potolažite, da bi kako preobilna žalost ne utopila takega.

⁸ Za to vas opominjam, da potrdite do njega ljubezen.

⁹ Kajti za to sem tudi pisal, da spoznam izkušenost vašo; je li ste v vsem poslušni.

¹⁰ Komur pa kaj odpustite, njemu tudi jaz; kajti jaz, če sem kaj odpustil, komur sem odpustil, za voljo vas sem pred obličjem Kristusovim,

¹¹ Da bi nas ne ukanil satan, kajti niso nam njegove misli neznane.

¹² A ko sem prišel v Troado za voljo evangelja Kristusovega, in so mi bila vrata odprta v Gospodu,

¹³ Nisem imel mira v duhu svojem, ker nisem našel Tita brata; nego vzemši slovo od njih, šel sem ven v Macedonijo.

¹⁴ Ali Bogu hvala, kteri nam vsegdar zmago daje v Kristusu, in dišavo znanosti, svoje razodeva po nas na vsakem mestu.

¹⁵ Ker smo Kristusova prijetna dišava Bogu v teh, kteri se zveličujejo in v tistih, kteri se pogubljajo.

¹⁶ Enim je dihet smrti za smrt, a drugim dihet življenja za življenje, in za to kdo je zmožen?

¹⁷ Kajti nismo kakor mnogi, kteri preobračajo besedo Božjo, nego kakor iz čistote, nego kakor iz Boga, pričo Boga v Kristusu govorimo;