¹ Za to imajoč to službo, kakor smo usmiljenje dobili, ne oslabevamo.

² Nego odrekli smo se skrivnih del sramote ter ne hodimo v zvijačah: tudi ne preobračamo besede Božje, nego z razodevanjem resnice stavimo sami sebe pred vsako vest človečjo pričo Boga.

³ Če je pa tudi zakrit evangelj naš, v tistih je zakrit, kteri se pogubljajo;

⁴ V kterih je Bog tega veka oslepil pameti nevernih, da jim ne zasveti svetlost evangelja slave Kristusa, kteri je podoba Božja.

⁵ Kajti sami sebe ne oznanjujemo, nego Kristusa Jezusa Gospoda; a sami sebe kakor služabnike vaše za voljo Jezusa.

⁶ Ker Bog, kteri je rekel iz tme luči zasvetiti, sam je, kteri je zasvetil v srcih naših na svetlost poznanja slave Božje v obličji Jezusa Kristusa.

⁷ Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči Božja in ne iz nas.

⁸ V vsem nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne omagujemo.

⁹ Preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo.

¹⁰ Vsegdar umiranje Gospoda Jezusa na telesu s seboj nosimo, da bi se tudi življenje Jezusovo na našem telesu pokazalo.

¹¹ Kajti vedno se mi živi na smrt izdajemo za voljo Jezusa, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na smrtnem mesu našem.

¹² Tako smrt v nas dela, a življenje v vas.

¹³ A imajoč istega duha vere poleg pisanega; "Veroval sem, za to sem govoril", tudi mi verujemo, za to tudi govorimo;

¹⁴ Vedoč, da kteri je obudil Gospoda Jezusa, obudil bo tudi nas po Jezusu in postavil z vami.

¹⁵ Kajti vse je za voljo vas, da bi milost pomnožena po mnogih zahvalo poobilšala na slavo Božjo.

¹⁶ Za to ne pešamo; ali če se tudi zunanji naš človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne.

¹⁷ Kajti sedanja lahka stiska naša spravlja nam obilno, preobilno večno vse pretežno slavo,

¹⁸ Ker ne gledamo nato, kar se vidi, nego na to, kar se ne vidi; kajti to, kar se vidi, začasno je, ali kar se ne vidi, večno je.