¹ Šel je torej Abram iz Egipta, on in žena njegova in vse, kar je imel, tudi Lot ž njim, v južno stran.

² Bil je pa Abram silno bogat živine, srebra in zlata.

³ In šel je po svojih potih z južne strani do Betela, tja do kraja, kjer je bil prej šator njegov, med Betelom in Ajem,

⁴ do kraja onega oltarja, ki ga je prej ondi naredil; in tam je klical Abram ime Gospodovo.

⁵ A tudi Lot, ki je šel z Abramom, je imel črede ovac in goved in šatore.

⁶ Zato jima je bila pretesna tista pokrajina, da bi skupaj bivala, ker imetja njunega je bilo mnogo, in nista mogla bivati skupaj.

⁷ In bil je prepir med čredniki Abramovimi in čredniki Lotovimi; in Kanaanec in Ferizejec sta bivala tedaj v deželi.

⁸ Reče torej Abram Lotu: Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in pastirji tvojimi, ker moža brata sva.

⁹ Ni li vsa dežela pred teboj? Loči se, prosim, od mene: če torej na levo, pojdem jaz na desno, če pa na desno, pojdem na levo.

¹⁰ In Lot povzdigne oči in vidi vso ravan Jordanovo, da jo je povsod namakala voda, preden je Gospod pokončal Sodomo in Gomoro, kakor vrt Gospodov, kakor deželo Egiptovsko, do tja, kjer se pride v Zoar.

¹¹ In izvoli si Lot vso ravan Jordanovo; in napoti se Lot proti jutru, in ločita se drug od drugega.

¹² Abram je bival v pokrajini Kanaanski, Lot pa je bival v mestih one ravnine in pomikal prav do Sodome šatore svoje.

¹³ Sodomljani pa so bili hudobni in veliki grešniki pred Gospodom.

¹⁴ In Gospod reče Abramu, potem ko se je Lot ločil od njega: Povzdigni sedaj oči ter se ozri s kraja, kjer si, proti severu in proti jugu in proti izhodu in zahodu:

¹⁵ zakaj vso to deželo, ki jo vidiš, hočem dati tebi in semenu tvojemu na vekomaj.

¹⁶ In naredim seme tvoje kakor prah zemlje: ako more kdo prah zemlje sešteti, sešteje tudi tvoje seme.

¹⁷ Vstani, obhodi deželo to po dolgosti njeni in po širokosti, zakaj dati ti jo hočem.

¹⁸ Premakne torej Abram šatore ter pride in prebiva pri hrastih Mamrejevih, ki so pri Hebronu, in ondi postavi oltar Gospodu.