¹ V tem je lakota jako stiskala deželo.

² In ko so pojedli živež, ki so ga bili prinesli iz Egipta, jim veli njih oče: Pojdite zopet, kupite nam malo hrane.

³ A Juda mu odgovori in reče: Resno nam je zatrdil oni mož in rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.

⁴ Če hočeš poslati brata našega z nami, pojdemo doli in ti kupimo žita.

⁵ Ako ga pa nočeš poslati, ne pojdemo doli, zakaj oni mož nam je rekel: Videli ne boste obličja mojega, ako ne bode brata vašega z vami.

⁶ Tedaj reče Izrael: Zakaj ste mi tako hudo storili, ko ste povedali onemu možu, da imate še brata?

⁷ Oni pa reko: Skrbno je popraševal tisti mož po nas in sorodovini naši, govoreč: Ali še živi vaš oče? imate li še brata? In povedali smo mu po tistih besedah. Kako smo neki mogli vedeti, da poreče: Pripeljite s seboj brata svojega?

⁸ In reče Juda Izraelu, svojemu očetu: Pošlji dečka z menoj, in vstanimo ter odidimo, da si ohranimo življenje in ne umremo, mi in ti in otročiči naši.

⁹ Jaz sem porok zanj, iz moje roke ga zahtevaj; če ti ga ne pripeljem in ga ne postavim predte, naj bom kriv zoper tebe vse dni.

¹⁰ Kajti ko bi ne bili odlašali, bi se bili že dvakrat vrnili v tem času.

¹¹ Veli torej Izrael, njih oče: Če mora biti tako, storite to: vzemite od najboljših pridelkov naše dežele v posodah svojih in nesite darilo onemu možu: malo balzama in malo medu, dišav in mire, kločkov in mandljev.

¹² Denarja tudi vzemite dvojno v roko svojo, in tisti denar, ki je bil vrnjen zvrha v vrečah vaših, nesite nazaj v roki svoji, nemara je bila pomota.

¹³ Tudi brata svojega vzemite ter vstanite, vrnite se k onemu možu.

¹⁴ In Bog silni, Vsemogočni vam daj usmiljenje pred tistim možem, da vam izpusti onega brata vašega in Benjamina. Jaz pa, če bodem brez otrok, naj bom brez otrok!

¹⁵ Možje torej vzemo tisto darilo in denarja še enkrat toliko v roko svojo in Benjamina, ter vstanejo in odidejo doli v Egipt ter stopijo pred obličje Jožefovo.

¹⁶ Ko je videl Jožef Benjamina ž njimi, veli upravniku hiše svoje: Pelji noter te može in zakolji živali ter pripravi, z menoj namreč bodo jedli ti možje opoldne.

¹⁷ In mož stori, kakor je ukazal Jožef; in peljal je može v hišo Jožefovo.

¹⁸ Ali bali so se možje, ker jih je peljal v Jožefovo hišo, in so rekli: Zaradi tistega denarja, ki je bil vrnjen prej v vreče naše, nas pelje noter, da zvrne to na nas in plane na nas in vzame za sužnje nas z našimi osli.

¹⁹ In pristopijo k možu, ki je upravljal hišo Jožefovo, in ga ogovore pred vrati hiše

²⁰ in reko: Prosim, gospod moj! Prišli smo bili že preje kupit žita.

²¹ Ko smo pa prišli v prenočišče in razvezali vreče svoje, glej, denar vsakega je bil na vrhu v vreči njegovi, prav denar naš po teži svoji; prinesli smo ga torej nazaj v rokah svojih.

²² In še drugega denarja smo prinesli sem v rokah svojih, da kupimo žita. Ne vemo, kdo je položil denar naš v vreče naše.

²³ In on reče: Mir vam, ne bojte se! Bog vaš in očeta vašega Bog vam je dal zaklad v vreče vaše; denar vaš sem prejel. In privede k njim Simeona.

²⁴ In mož jih pripelje v hišo Jožefovo in jim da vode, da si umijejo noge, in da tudi klaje njih oslom.

²⁵ V tem so pripravljali darilo svoje, da ga izroče, kadar pride Jožef opoldne; zakaj slišali so, da bodo tam obedovali.

²⁶ Ko je pa Jožef prišel domov, prineso noter k njemu darilo, ki so ga imeli v rokah svojih, in priklonijo se mu do tal.

²⁷ In on jih vpraša, kako se jim godi, ter reče: Ali se dobro godi vašemu očetu, starčku, o katerem ste govorili? Ali še živi?

²⁸ Oni pa reko: Dobro se godi hlapcu tvojemu, našemu očetu, še živi. In pripognejo teme in se priklonijo.

²⁹ In povzdigne oči in zagleda Benjamina, brata svojega, matere svoje sina, ter reče: Tale je tisti brat vaš najmlajši, o katerem ste mi govorili? In veli: Bog ti bodi milosten, sin moj!

³⁰ In Jožef odhiti, ker mu je srce gorelo do brata svojega, in poišče, kje bi se izjokal; in vstopi v stanico svojo, ter je jokal v njej.

³¹ Potem si umije obraz in pride ven ter, premagujoč se, reče: Prinesite jed!

³² In prineso njemu posebe in njim posebe in Egipčanom, ki so ž njim jedli, posebe, zakaj Egipčani ne smejo jesti s Hebrejci, ker to je nagnusno Egipčanom.

³³ Sedeli so pa pred njim, prvenec po prvenstvu svojem in mlajši po mlajših letih svojih; in čudeč se so gledali ti možje drug drugega.

³⁴ In jemaje jedi pred seboj, je pošiljal k njim, in večji je bil petkrat delež Benjaminov nego kateregakoli izmed njih. Tako so se gostili in dosti so pili ž njim.