¹ In Gospod je obiskal Saro, kakor je bil rekel, in storil je Gospod Sari, kakor je bil govoril.

² Spočne namreč in porodi Sara Abrahamu sina, v starosti njegovi, v določeni čas, ki ga je bil povedal Bog.

³ In Abraham je imenoval sina svojega, ki se mu je rodil, ki mu ga je porodila Sara, Izaka.¹

1. T. j. smeh.

⁴ In obreže Abraham Izaka, sina svojega, ko je imel osem dni, kakor mu je bil zapovedal Bog.

⁵ Imel je pa Abraham sto let, ko se mu je rodil Izak, sin njegov.

⁶ In Sara reče: Smeh mi je napravil Bog; kdorkoli bo slišal, smejal se bo z menoj vred.

⁷ Še reče: Kdo bi bil rekel Abrahamu: Dojila bo otroke Sara! in vendar sem porodila sina v starosti njegovi!

⁸ In dete je raslo in je bilo odstavljeno; in Abraham napravi pojedino veliko v dan, ko je bil Izak odstavljen.

⁹ In Sara je videla sina Agare Egipčanke, ki ga je bila rodila Abrahamu, da se posmehuje,

¹⁰ in reče Abrahamu: Spódi to deklo in njenega sina; kajti sin te dekle ne bode dedič s sinom mojim, z Izakom.

¹¹ To pa se je silno hudo videlo Abrahamu zaradi sina njegovega.

¹² A Bog veli Abrahamu: Ne zdi naj se ti hudo zaradi dečka in zaradi dekle tvoje; karkoli ti poreče Sara, poslušaj glas njen; zakaj v Izaku se ti bo imenovalo seme.

¹³ Pa tudi sina te dekle razmnožim v narod, ker je seme tvoje.

¹⁴ Abraham torej vstane zgodaj tisto jutro, vzame kruha in meh vode ter izroči Agari in naloži na njeno ramo, in tudi dečka, pa jo odpravi. Šla je torej in tavala po puščavi Bersabejski.

¹⁵ Ko pa ji je pošla voda iz meha, odloži dečka pod grmovje.

¹⁶ In umakne se strani ter mu sede nasproti, tako daleč, kakor nese lok; dejala je namreč: Naj ne vidim, ko bo umiral deček. In njemu nasproti sedeč, je jokala naglas.

¹⁷ Slišal pa je Bog dečkov jok, in zakliče angel Božji Agari z neba ter ji reče: Kaj ti je, Agara? Ne boj se; zakaj Bog je čul dečkov glas tam, kjer je.

¹⁸ Vstani, dvigni dečka in ga primi z roko svojo; kajti naredim ga za očeta naroda velikega.

¹⁹ Tedaj odpre Bog oči njene, da vidi studenec; in gre in napolni meh svoj z vodo in da dečku piti.

²⁰ In Bog je bil z dečkom, da je odrastel; bival pa je v puščavi in bil strelec z lokom.

²¹ In živel je v puščavi Paranski, in mati mu je dobila ženo iz Egiptovske dežele.

²² Zgodi se pa v tistem času, da ogovori Abimelek in Pikol, poveljnik vojske njegove, Abrahama, rekoč: Bog je s teboj v vsem, kar počenjaš.

²³ Zdaj torej mi prisezi pri Bogu tukaj, da se mi ne bodeš lagal, ne sinu mojemu, ne vnuku mojemu, temuč da boš izkazoval enako prijaznost, kakršno sem izkazal jaz tebi, meni in deželi, v kateri gostuješ.

²⁴ In Abraham reče: Jaz prisežem.

²⁵ Grajal pa je Abraham Abimeleka zaradi vodnjaka, ki so se ga bili siloma polastili hlapci Abimelekovi.

²⁶ Abimelek pa reče: Ne vem, kdo je to storil, dá, tudi ti mi nisi povedal, niti jaz nisem slišal o tem, razen danes.

²⁷ In Abraham vzame čred in goved ter jih da Abimeleku; in obadva skleneta zavezo.

²⁸ Postavil pa je bil Abraham sedem mladih ovac od črede posebe.

²⁹ Zato reče Abimelek Abrahamu: Čemu tistih sedem mladih ovac, ki si jih postavil posebe?

³⁰ In on reče: Teh sedem mladih ovac prejmeš iz roke moje, in to mi bodi za pričevalo, da sem jaz izkopal ta vodnjak.

³¹ Zato je imenoval tisti kraj Bersebo,¹ ker sta tam prisegla oba.

1. T. j. Studenec prisege.

³² In tako sta sklenila zavezo pri Bersebi; in vstane Abimelek in Pikol, poveljnik vojske njegove, ter se vrneta v pokrajino Filistejsko.

³³ Abraham pa zasadi tamarisko pri Bersebi, in klical je tam ime Gospoda, večnega Boga mogočnega.

³⁴ In bival je kot tujec v deželi Filistejcev mnogo dni.