¹ Jakob je torej bival v deželi tujčevanja očeta svojega, v deželi Kanaanski.

² Ti so rodovi Jakobovi: Jožef, star sedemnajst let, je pasel z brati svojimi čredo, in bil je kot deček pri sinovih Bilhe in pri sinovih Zilpe, žen očeta svojega. In Jožef je poročal njih očetu, kadar je šel hud glas o njih.

³ Izrael pa je bolj ljubil Jožefa nego vse svoje sinove, zato ker mu je bil v starosti rojen, in naredil mu je dolgo, pisano suknjo.

⁴ Ko so pa videli bratje njegovi, da ga bolj ljubi njih oče nego vse njegove brate, so ga sovražili in ga niso mogli prijazno ogovoriti.

⁵ Imel pa je Jožef sanje in jih je pripovedoval bratom svojim; zategadelj so ga še bolj sovražili.

⁶ Rekel jim je namreč: Poslušajte vendar sanje te, ki sem jih imel.

⁷ Glejte, vezali smo snope na polju, in glejte, moj snop se je vzdignil in je stal, glejte pa, vaši snopi so hodili okrog in se priklanjali mojemu snopu.

⁸ Tedaj mu reko bratje njegovi: Hočeš li kar kraljevati nam ali kar gospodovati nam? In so ga še bolj sovražili zaradi sanj njegovih in zaradi njegovih besed.

⁹ Nato je imel še druge sanje in jih je povedal bratom svojim ter rekel: Glejte, imel sem še sanje; glejte pa, solne in mesec in enajst zvezd se je klanjalo meni.

¹⁰ Ko je pa pripovedoval očetu svojemu in bratom svojim, ga pokara oče in mu reče: Kake so te sanje, ki si jih imel? Pridemo li res jaz in mati tvoja in bratje tvoji, da se ti priklonimo do tal?

¹¹ Zavidali so mu torej bratje njegovi, oče njegov pa je to besedo ohranil v misli.

¹² Ko so pa odšli bratje njegovi past čredo očeta svojega poleg Sihema,

¹³ reče Izrael Jožefu: Ali ne paso bratje tvoji poleg Sihema? Pojdi, pošljem te k njim. On pa mu reče: Tukaj sem.

¹⁴ Nato mu veli: Pojdi torej in poglej, ali so zdravi bratje tvoji in zdrava čreda, in sporoči mi kaj. Tako ga je poslal iz Hebronske doline, in Jožef krene proti Sihemu.

¹⁵ Najde pa ga neki mož, ko je, glej, taval po polju, in vpraša ga tisti mož, rekoč: Kaj iščeš?

¹⁶ On pa reče: Brate svoje iščem; povej mi, prosim, kje neki pasejo.

¹⁷ Mož pa reče: Šli so iz tega kraja, kajti slišal sem, ko so rekli: Pojdimo v Dotan. Jožef je šel torej za brati svojimi ter jih najde v Dotanu.

¹⁸ Oni pa ga zagledajo oddaleč, in ko ni bil še prišel do njih, so skovali zvijačo zoper njega, da ga usmrte.

¹⁹ Reko namreč drug drugemu: Glejte, tisti gospod sanj prihaja.

²⁰ Sedaj torej, dejte, umorimo ga in vrzimo ga v enega tistih vodnjakov, pa porečemo: Huda zver ga je požrla; in bomo videli, kaj bode iz sanj njegovih.

²¹ Ali ko je slišal Ruben, ga otme iz njih rok, rekoč: Ne udarimo ga smrtno!

²² In jim reče Ruben: Ne prelivajte krvi; vrzite ga v tisti vodnjak, ki je v puščavi, in ne položite roke nanj! – da bi ga otel iz njih rok ter ga pripeljal k svojemu očetu.

²³ In zgodi se, ko je prišel Jožef k bratom svojim, da mu slečejo suknjo, tisto pisano, dolgo suknjo, s katero je bil oblečen,

²⁴ in ga vzemo ter vržejo v tisti vodnjak. Vodnjak pa je bil prazen, vode ni bilo v njem.

²⁵ Nato sedejo, da použijejo kruh; in povzdignejo oči ter vidijo, in glej družbo popotnih Izmaelcev, ki so prihajali iz Gileada; njih velblodi otovorjeni z dišavami in mazilom in miro, in potovali so, da bi to prinesli v Egipt.

²⁶ In Juda reče bratom svojim: Kaj bode dobička, če umorimo brata svojega in skrijemo kri njegovo?

²⁷ Dejte, prodajmo ga Izmaelcem, in roke naše naj se nad njim ne pregreše, zakaj brat je naš, meso naše. In poslušali so ga bratje njegovi.

²⁸ Ko so torej mimo šli kupci madianski, izvlečejo ter potegnejo Jožefa iz vodnjaka in ga prodado Izmaelcem za dvajset srebrnikov. Ti pa odpeljejo Jožefa v Egipt.

²⁹ Ko se je pa vrnil Ruben k vodnjaku, glej, ni bilo Jožefa v vodnjaku; in raztrga oblačila svoja.

³⁰ In se vrne k bratom svojim in reče: Dečka ni tu, jaz pa kam naj se obrnem?

³¹ Tedaj vzemo suknjo Jožefovo in zakoljejo kozliča in jo pomočijo v kri njegovo.

³² Potem pošljejo tisto dolgo, pisano suknjo in jo velé nesti k njih očetu, ter reko: To smo našli; poglej vendar, je li ta suknja sinú tvojega ali ne.

³³ On pa jo je spoznal in reče: Suknja je sina mojega; huda zver ga je požrla; raztrgan, dá, raztrgan je Jožef!

³⁴ In Jakob raztrga oblačila svoja ter si ogrne ledja z žimovino, in žaloval je po sinu svojem mnogo dni.

³⁵ In vstali so vsi sinovi njegovi in vse hčere njegove, da bi ga tolažili, a branil se je tolažbe, govoreč: Ne, kajti doli pojdem žalosten k sinu svojemu v grob.¹² In jokal je oče njegov za njim.

1. Hebrejski šeol, t. j. bivališče mrtvih, država smrti, glej Apd 2,27.
2. Apd 2,27

³⁶ Madiani pa ga prodado v Egipt Potifarju, dvorniku Faraonovemu, načelniku telesne straže.