¹ Abraham pa je bil starček prileten, in Gospod je bil blagoslovil Abrahama v vsem.

² In veli Abraham hlapcu svojemu, najstarejšemu hiše svoje, ki je bil nad vsem, kar je bilo njegovega: Položi, prosim, roko svojo pod ledje moje,

³ da te zavežem s prisego pri Gospodu, Bogu nebes in Bogu zemlje, da ne vzameš žene sinu mojemu izmed hčer Kanaancev, med katerimi bivam;

⁴ ampak da pojdeš v mojo deželo in k sorodovini moji in vzameš ženo sinu mojemu Izaku.

⁵ A hlapec mu reče: Morda ne bo hotela tista ženska iti z menoj v to deželo; ali naj popeljem sina tvojega nazaj v ono deželo, odkoder si prišel?

⁶ Abraham pa mu reče: Varuj se, da ne popelješ nazaj tja sina mojega!

⁷ Gospod, Bog nebes, ki me je vzel iz hiše očeta mojega in iz rojstne dežele moje in ki mi je govoril in ki mi je prisegel, govoreč: Semenu tvojemu dam to deželo, on pošlje angela svojega pred teboj, da vzameš odondod ženo mojemu sinu.

⁸ Ako bi pa ženska ne hotela iti s teboj, bodeš prost te zarotitve moje; samo sina mojega ne vodi tja nazaj.

⁹ Hlapec torej položi roko svojo pod ledje Abrahama, gospodarja svojega, in mu priseže za to reč.

¹⁰ Nato vzame hlapec deset izmed velblodov gospoda svojega, da odpotuje; in imel je vsakršno blago gospodarja svojega v roki svoji; in vstane in odpotuje v Mezopotamijo, v mesto Nahorjevo.

¹¹ In ustavil se je z velblodi zunaj mesta zraven vodnjaka ob večernem času, ko hodijo ženske vodo zajemat.

¹² In reče: O Gospod, Bog Abrahama, gospoda mojega, stóri, prosim, da se mi posreči danes, in izkaži milost gospodu mojemu Abrahamu.

¹³ Glej, stojim pri studencu, in hčere prebivalcev tega mesta bodo hodile vodo zajemat.

¹⁴ Zgodi se naj, ko porečem kateri deklici: Nagni mi, prosim, vrč svoj, da pijem; in ona odgovori: Pij, pa še velblodom tvojim bom dala piti, da bode ta, ki si jo določil hlapcu svojemu Izaku, in po tem spoznam, da izkazuješ milost gospodu mojemu.

¹⁵ Zgodi se pa, še preden je dogovoril, da pride, glej, Rebeka, ki se je bila rodila Betuelu, sinu Milke, žene Nahorja, brata Abrahamovega, z vrčem svojim na rami.

¹⁶ Deklica ta pa je bila silno lepe postave, devica, ki je mož ni bil spoznal. In ona gre doli k studencu, napolni vrč in stopa gori.

¹⁷ Priteče ji torej hlapec naproti in reče: Daj mi, prosim, malo piti iz svojega vrča.

¹⁸ In ona reče: Pij, gospod moj! In urno izpusti vrč čez roko svojo in mu da piti.

¹⁹ In ko mu je dala piti, reče: Tudi velblodom tvojim zajmem, dokler se ne napojé.

²⁰ In urno izprazni vrč v korito in zopet hiti k vodnjaku zajemat, in zajme vsem velblodom njegovim.

²¹ In mož jo strmé opazuje in molči, da bi spoznal, ali je srečno storil Gospod pot njegovo ali ne.

²² Zgodi se pa, ko so se velblodi napili, da izloži mož zlat obodec, ki mu je bilo teže pol sekla, in za roke njene dve zapestnici, katerih teža je bila deset seklov zlata,

²³ in veli: Čigava hči si? povej mi, prosim. Je li v hiši očeta tvojega nam za prenočišče prostora?

²⁴ In ona mu reče: Hči sem Betuela, sina Milkinega, ki ga je porodila Nahorju.

²⁵ Reče mu še: Tudi slame in krme je dosti pri nas, pa tudi za prenočišče prostora.

²⁶ Tedaj se mož prikloni in moli Gospoda

²⁷ ter reče: Hvaljen bodi Gospod, Bog gospoda mojega Abrahama, ki ni opustil milosti in zvestobe svoje do gospodarja mojega; mene je spremil Gospod na potu v hišo sorodnikov gospodarja mojega.

²⁸ Poteče torej deklica in sporoči vse to v hiši matere svoje.

²⁹ Rebeka pa je imela brata, ki mu je bilo ime Laban; in Laban poteče k tistemu možu ven k studencu.

³⁰ To pa se je zgodilo, ko je videl obodec in zapestnici okoli rok sestre svoje in ko je slišal besede Rebeke, sestre svoje, govoreče: Tako mi je govoril tisti mož. Pride torej k možu, ki je, glej, stal pri velblodih poleg studenca.

³¹ In reče: Pridi noter, blagoslovljenec Gospodov, kaj bi stal zunaj? saj sem pripravil hišo, in prostora je velblodom.

³² In mož pride v hišo. In Laban razpravi velblode ter jim da slame in krme, in vode, da se umijejo noge njegove in noge mož, ki so bili ž njim.

³³ Ali ko so mu postavili, da bi jedel, reče: Jedel ne bom nikakor, dokler ne povem svojih reči. In reče Laban: Govóri!

³⁴ Tedaj reče: Hlapec sem Abrahamov.

³⁵ Gospod pa je blagoslovil gospodarja mojega silno, da je postal velik; dal mu je namreč čred in goved, srebra in zlata, hlapcev in dekel, velblodov in oslov.

³⁶ Vrhutega je rodila Sara, žena gospoda mojega, sina mojemu gospodu, ko se je bila postarala, in gospod mu je dal vse, kar ima.

³⁷ S prisego pa me je zavezal gospod moj, govoreč: Ne vzemi sinu mojemu žene izmed hčer Kanaancev, v katerih deželi jaz bivam.

³⁸ Ampak na dom očeta mojega potuj in k rodovini moji, da vzameš ženo mojemu sinu.

³⁹ Ko sem pa rekel gospodu svojemu: Morda ona ženska ne bo hotela iti z menoj,

⁴⁰ mi reče: Gospod, pred čigar obličjem sem vedno hodil, pošlje angela svojega s teboj, in srečno stori tvojo pot, da vzameš ženo sinu mojemu iz rodovine moje in iz hiše očeta mojega.

⁴¹ Tedaj bodeš prost zarotitve moje, ko prideš k rodovini moji; in če ti je ne dado, bodeš oproščen zarotitve moje.

⁴² Prišel sem torej danes k studencu in rekel: Gospod, Bog gospoda mojega Abrahama, o, da bi res srečno storil pot mojo, po kateri hodim!

⁴³ Glej, pri studencu stojim; zgodi se naj, da devica, ki pride zajemat vodo in ji porečem: Daj mi, prosim, piti malo vode iz svojega vrča,

⁴⁴ in ona mi odgovori: Pij, in tudi velblodom tvojim zajmem, da ona bodi žena, ki jo je Gospod določil sinu gospodarja mojega.