¹ Spomni pa se Bog Noeta in vseh zveri in vseh živali, ki so bile ž njim v ladji, in pošlje Bog veter nad zemljo, in vode upadejo;

² in zapro se brezna studenci in zatvornice neba, in ustavi se dež z neba.

³ In vode se neprenehoma vračajo s površja zemlje in se manjšajo, odkar je minilo stoinpetdeset dni.

⁴ In ladja je obstala sedmi mesec, sedemnajsti dan meseca na gorovju Araratskem.

⁵ In vode so vedno bolj upadale do desetega meseca: deseti mesec, prvi dan meseca se pokažejo vrhovi gorá.

⁶ In zgodi se, ko je minilo štirideset dni, da Noe odpre okno na ladji, ki ga je bil naredil,

⁷ in izpusti vrana; ta je letal semtertja, dokler se niso posušile vode na zemlji.

⁸ In izpusti goloba od sebe, da bi videl, so li že izginile vode s površja zemlje.

⁹ Ali golob ni našel mesta stopalu noge svoje, in vrne se v ladjo k njemu, ker so bile še vode na površju zemlje. Noe pa iztegne roko svojo, ga prime in vzame k sebi v ladjo.

¹⁰ Počaka torej še drugih sedem dni, in zopet izpusti goloba iz ladje.

¹¹ In prileti k njemu golob o času večernem, in glej, mlado pero oljkovo v kljunu njegovem; in spozna Noe, da je zemlja vodovja prosta.

¹² In počaka še drugih sedem dni in izpusti goloba, a ni se več vrnil k njemu.

¹³ In bilo je v šeststo in prvem letu, prvi mesec, prvi dan meseca, ko so se posušile vode s površja zemlje, da je Noe odkril streho ladje in se oziral, in glej, posušena je površina zemlje.

¹⁴ Drugi mesec pa, sedemindvajseti dan meseca je bila zemlja suha.

¹⁵ Tedaj zapove Bog Noetu, rekoč:

¹⁶ Izidi iz ladje, ti in žena tvoja in sinovi tvoji in žene sinov tvojih s teboj.

¹⁷ Vse živali, ki so s teboj, od vsakršnega mesa, kar jih je ptic in živine in vse laznine, ki lazi po zemlji, izpelji s seboj, da naj obilo rodé na zemlji, rodovitne naj bodo in se množé po zemlji.

¹⁸ Izide torej Noe in sinovi njegovi in žena njegova in žene sinov njegovih ž njim.

¹⁹ Vse živali, vsa laznina in vse ptice, karkoli se giblje na zemlji, po rodovih svojih pridejo ven iz ladje.

²⁰ Potem zgradi Noe oltar Gospodu, in vzame od vse čiste živine in izmed vseh čistih ptic ter daruje žgalen dar na oltarju.

²¹ In Gospod zaduha tisti duh prijetni, in reče Gospod v srcu svojem: Ne bodem več proklel zemlje zaradi človeka; zakaj misel srca človekovega je huda od mladosti njegove; in ne udarim več vsega, kar živi, kakor sem storil.

²² Dokler bode zemlja, ne preneha setev in žetev, ne mraz in vročina, ne leto in zima, ne dan in noč.