¹ Jožefa torej pripeljejo doli v Egipt, in kupi ga Potifar, dvornik Faraonov, načelnik telesne straže, Egipčan, iz roke Izmaelcev, ki so ga bili pripeljali tja.

² A Gospod je bil ž Jožefom, in bil je mož, ki mu je šlo vse po sreči; in je bival v hiši gospodarja svojega, Egipčana.

³ In gospodar njegov je videl, da je Gospod ž njim in da vse, kar on počenja, pospešuje Gospod v roki njegovi.

⁴ In našel je Jožef milost v očeh njegovih in bil mu je za strežnika. In postavil ga je čez hišo svojo in vse, kar je imel, dal v roko njegovo.

⁵ In odkar ga je bil postavil čez hišo svojo in čez vse, kar je imel, je blagoslovil Gospod Egipčanovo hišo zaradi Jožefa, in bil je blagoslov Gospodov v vsem, kar je on imel, doma in na polju.

⁶ Zato je prepustil vse, kar je imel, roki Jožefovi, in ni se brigal za nobeno stvar pri njem razen za hrano, ki jo je sam užival. Bil je pa Jožef lepe postave in zalega obličja.

⁷ Zgodi se pa po teh dogodkih, da nameri žena gospodarja njegovega oči svoje v Jožefa in reče: Lezi z menoj!

⁸ On pa se brani ter reče gospodarja svojega ženi: Glej, gospod moj se ne briga za nobeno stvar pri meni v hiši in vse, kar ima, je dal v roko mojo.

⁹ Še sam ni večji od mene v tej hiši, in ničesar mi ni odtegnil razen tebe, ker si žena njegova. Kako bi torej jaz storil toliko zlo in grešil zoper Boga?

¹⁰ In ko je ona ogovarjala Jožefa vsak dan, ni ji privolil, da bi ležal poleg nje, niti da bi se mudil ž njo.

¹¹ Zgodi se pa nekega takega dne, ko je prišel domov opravljat delo svoje, da ni bilo nikogar iz domačinov tam notri.

¹² Tedaj ga zgrabi ona za obleko njegovo, rekoč: Lezi z menoj! On pa pusti obleko svojo v njeni roki in pobegne ter gre iz hiše.

¹³ Ko pa je videla, da je pustil obleko svojo v njeni roki in pobegnil iz hiše,

¹⁴ pokliče domačine svoje in jim reče: Glejte, pripeljal nam je moža Hebrejca, da nas sramoti. Ta je prišel k meni, da bi ležal z menoj, ali zavpila sem z glasom velikim,

¹⁵ in ko je slišal, da sem zagnala glas in klicala, je pustil obleko svojo poleg mene in pobegnil in šel iz hiše.

¹⁶ Položi pa obleko njegovo poleg sebe, dokler pride gospodar njegov v hišo svojo.

¹⁷ Nato ga ogovori s takimi besedami, rekoč: Prišel je k meni tisti hlapec Hebrejec, ki si ga nam pripeljal, da bi me sramotil.

¹⁸ Toda ko sem zagnala glas in klicala, je pustil obleko svojo poleg mene in pobegnil iz hiše.

¹⁹ In ko je gospodar njegov slišal žene svoje besede, s katerimi mu je povedala, rekoč: Takole mi je storil hlapec tvoj, se silno razsrdi.

²⁰ In zgrabi Jožefa gospodar njegov ter ga dene v stolp, v kraj, kjer so bili zvezani kraljevi jetniki; in bil je tam v stolpu.

²¹ Ali Gospod je bil z Jožefom in naklonil mu je blagovoljnost in mu dal milost svojo pred očmi načelnika stolpu.

²² In načelnik stolpa je dal Jožefu v roko vse zvezane v stolpu; in vse, kar so tam delali, je vodil on.

²³ Načelnik stolpa ni gledal na nobeno stvar, ki je bila v roki Jožefovi, zato ker je bil Gospod ž njim, in kar je počel, vse je pospeševal Gospod.