¹ In prikaže se mu Gospod pri hrastih Mamrejevih, ko je sedel pri vratih šatora svojega ob dnevni vročini.

² In povzdigne oči in pogleda, in glej, trije možje se ustavijo pred njim; ko jih zazre, jim priteče naproti od vrat šatora svojega ter se prikloni do tal

³ in reče: Gospod moj, če sem našel milost v tvojih očeh, ne pojdi, prosim, mimo svojega hlapca.

⁴ Prineso naj nekoliko vode, in umijte si noge ter počijte pod drevesom.

⁵ In prinesem grižljaj kruha in okrepčajte srce svoje; potem pojdete dalje; saj zato ste se namerili mimo svojega hlapca. Oni pa reko: Tako stóri, kakor si govoril.

⁶ Hitel je torej Abraham v šator k Sari in rekel: Hitro zmesi tri merice bele moke in naredi podpepelnikov!

⁷ Abraham pa teče h govedi in vzame najboljše tele pri sescu ter ga dá hlapcu, ki ga pripravljat hiti.

⁸ Nato vzame masla in mleka in tele, ki ga je pripravil, in položi prednje; in sam je stal poleg njih pod drevesom, in jedli so.

⁹ Ko so mu pa rekli: Kje je Sara, žena tvoja? reče: Glej, v šatoru.

¹⁰ In reče Gospod: Gotovo se vrnem k tebi, ko zopet pride ta čas, in glej, sina bo imela Sara, žena tvoja. Sara pa je slišala za durmi šatora, ki so bile za njim.

¹¹ Abraham pa in Sara sta bila stara in priletna; nehalo se je bilo Sari goditi po ženski navadi.

¹² Zato se je smejala Sara, govoreč pri sebi: Ko sem postala starka, bi imela veselje? vrhutega je gospod moj starec!

¹³ In reče Gospod Abrahamu: Zakaj se pa smeje Sara, govoreč: Ali bi zares rodila, ko sem se postarala?

¹⁴ Je li Gospodu kaka stvar nedosežna? Osorej pridem zopet k tebi, ko se ponovi ta čas, in sina bo imela Sara.

¹⁵ Sara pa je tajila, govoreč: Nisem se smejala, ker se je bala. A ji reče: Nikakor, ampak smejala si se.

¹⁶ Nato so možje vstali odondod ter so gledali proti Sodomi; Abraham pa je šel ž njimi, da bi jih spremil.

¹⁷ Reče pa Gospod: Ali bi naj skrival pred Abrahamom, kar nameravam storiti?

¹⁸ Kajti Abraham bode gotovo naroda velikega in mogočnega oče, in vsi narodi zemlje bodo blagoslovljeni v njem.

¹⁹ Zakaj spoznal sem ga s tem namenom, da bo zapovedal otrokom svojim in rodbini svoji za seboj, naj se drže pota Gospodovega in strežejo pravičnosti in pravu, da bi izpolnil Gospod Abrahamu, kar mu je obljubil.

²⁰ Reče torej Gospod: Vpitje iz Sodome in Gomore je res veliko in njih greh res silno težak;

²¹ zdaj pa pojdem doli in videl bom, ali so docela tako delali, kakor se glasi njih vpitje, ki je prišlo do mene; če pa ne, bom spoznal.

²² In tedaj sta se obrnila onadva in šla proti Sodomi; Abraham pa je stal še pred Gospodom.

²³ In pristopi Abraham in reče: Boš li tudi pravičnega pokončal s krivičnim?

²⁴ Je morda petdeset pravičnih v onem mestu, ali boš vendar pokončal in ne prizanesel kraju zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem?

²⁵ Ne bodi tega, da bi kaj takega storil ter v smrt dal pravičnega s krivičnim, da se godi enako pravičnemu kakor krivičnemu. Ne tako! Ali bi vse zemlje Sodnik ne delal po pravici?

²⁶ In reče Gospod: Ako najdem v Sodomi, sredi mesta, petdeset pravičnih, prizanesem vsemu kraju zaradi njih.

²⁷ Abraham pa odgovori ter reče: Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu, jaz, ki sem prah in pepel:

²⁸ morda jih bo onim petdesetim pravičnim manjkalo pet, boš li zaradi teh peterih pokončal vse mesto? In reče: Ne pokončam, ako jih tam najdem petinštirideset.

²⁹ In zopet ga ogovori in reče: Morda se jih tam najde štirideset. In veli: Ne storim tega zaradi teh štiridesetih.

³⁰ In reče: Ne srdi se, prosim, Gospod, in še bom govoril: Morda se jih najde ondi trideset. In veli: Ne storim tega, ako jih najdem ondi trideset.

³¹ In reče: Glej, prosim, drznil sem se govoriti h Gospodu: Morda se jih najde ondi dvajset. In reče: Ne pogubim zaradi tistih dvajsetih.

³² In reče: Ne srdi se, prosim, Gospod, in bom samo še enkrat govoril: Morebiti se jih najde ondi deset. In veli: Ne pokončam zaradi tistih desetih.

³³ In odide Gospod, ko je nehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se vrne v svoj kraj.