¹ Gospod¹ se mu je prikazal² na Mamrejevih³ ravninah, on pa je sedel pri šotorskih vratih, v vročini dneva

1. Heb 13,2
2. [Leta 1898 pr. Kr.]
3. Mamrejevih…: hebr. Mamrejevi ravnini.

² in povzdignil svoje oči in pogledal in glej, pri njem so stali trije možje in ko jih je zagledal, je stekel od šotorskih vrat, da jih sreča in se priklonil proti tlom

³ ter rekel: »Moj Gospod, če sem torej našel naklonjenost v tvojih očeh, te prosim, ne odidi proč od svojega služabnika.

⁴ Naj bo prineseno, prosim te, malo vode in umijte svoja stopala in se spočijte pod drevesom.

⁵ Prinesel bom grižljaj kruha in potolažite¹ svoja srca. Nató boste šli dalje, kajti zato ste prišli k svojemu² služabniku.« In rekli so: »Stôri tako, kakor si rekel.«

1. potolažite: hebr. potešite.
2. k svojemu…: hebr. mimo služabnika.

⁶ Abraham se je podvizal v šotor k Sari ter ji rekel: »Brž¹ pripravi tri mere fino mlete moke, zamesi jo in na ognjišču pripravi kolače.«

1. Brž: hebr. Podvizaj se.

⁷ Abraham je stekel k čredi, vzel nežno in dobro tele ter ga dal mladeniču in ta je pohitel, da ga pripravi.

⁸ Vzel je maslo, mleko in tele, ki ga je pripravil in to postavil prednje, in stal je poleg njih, pod drevesom, oni pa so jedli.

⁹ ¶ Rekli so mu: »Kje je tvoja žena Sara?« Rekel je: »Glejte, v šotoru.«

¹⁰ § In on¹ je rekel: »Zagotovo se bom vrnil k tebi glede na čas življenja in glej, tvoja žena Sara² bo imela sina.« Sara pa je to slišala pri vratih šotora, ki je bil za njim.

1. [on: tj. Gospod.]
2. 1 Mz 17,19; 1 Mz 21,2

¹¹ Torej Abraham in Sara sta bila stara in zelo zvrhana v letih in s Saro je prenehalo biti po običaju žensk.

¹² Zato se je Sara v sebi zasmejala, rekoč: »Bom še imela užitek, potem ko sem se postarala [in] je tudi moj gospod¹ postal star?«

1. 1 Pet 3,6

¹³ Gospod je rekel Abrahamu: »Zakaj se je Sara zasmejala, rekoč: ›Bom zares rodila otroka jaz, ki sem stara?‹

¹⁴ Je za Gospoda katerakoli stvar pretežka? Ob določenem času se bom vrnil k tebi, glede na čas življenja in Sara bo imela sina.«

¹⁵ Potem je Sara zanikala, rekoč: »Nisem se zasmejala,« kajti bila je prestrašena. On pa je rekel: »Ne, toda zasmejala si se.«

¹⁶ ¶ Možje so vstali od tam in pogledali proti Sódomi in Abraham je odšel z njimi, da jih pospremi na pot.

¹⁷ Gospod je rekel: »Mar naj pred Abrahamom prikrijem to stvar, ki jo počnem,

¹⁸ glede na to, da bo Abraham zagotovo postal velik in mogočen narod in bodo v njem blagoslovljeni¹ vsi narodi zemlje?

1. 1 Mz 12,3; 1 Mz 22,18; Apd 3,25; Gal 3,8

¹⁹ Kajti poznam ga, da bo ukazal svojim otrokom in svoji družini za njim in se bodo držali Gospodove poti, da izvajajo pravičnost in sodbo, da bo Gospod nad Abrahama lahko privedel to, kar je govoril o njem.«

²⁰ Gospod je rekel: »Ker je vpitje Sódome in Gomóre veliko in ker je njihov greh zelo boleč,

²¹ bom torej šel dol in pogledal, ali so storili povsem glede na njihovo vpitje, ki je prišlo do mene; in če ne, bom vedel.«

²² Možje so svoje obraze obrnili od tam in odšli proti Sódomi, toda Abraham je kljub temu stopil pred Gospoda.

²³ ¶ Abraham se je približal in rekel: »Hočeš prav tako uničiti pravične z zlobnimi?

²⁴ Morda je znotraj mesta petdeset pravičnih. Hočeš prav tako uničiti kraj in mu ne prizanesti zaradi petdesetih pravičnih, ki so v njem?

²⁵ To bodi daleč od tebe, da storiš na ta način, da z zlobnimi pokončaš pravične in da bi bili pravični kakor zlobni, to bodi daleč od tebe. Mar ne bo Sodnik vse zemlje storil pravično?«

²⁶ Gospod je rekel: »Če najdem v Sódomi, znotraj mesta, petdeset pravičnih, potem bom zaradi njih prizanesel celemu kraju.«

²⁷ Abraham pa je odgovoril in rekel: »Glej torej, nase, ki sem samo prah in pepel, sem vzel, da govorim Gospodu.

²⁸ Morda jih bo manjkalo pet do petdesetih pravičnih. Hočeš mesto uničiti zaradi pomanjkanja petih?« On pa je rekel: »Če jih najdem tam petinštirideset, ga ne bom uničil.«

²⁹ Ponovno mu je spregovoril in rekel: »Morda jih bo tam najdenih štirideset.« On pa je rekel: »Tega ne bom storil zaradi štiridesetih.«

³⁰ Rekel mu je: »Oh naj moj Gospod ne bo jezen, jaz pa bom govoril: ›Morda jih bo tam najdenih trideset.‹« On pa je rekel: »Tega ne bom storil, če jih tam najdem trideset.«

³¹ Rekel je: »Glej torej, vzel sem nase, da govorim Gospodu: ›Morda jih bo tam najdenih dvajset.‹« On pa je rekel: »Ne bom ga uničil zaradi dvajsetih.«

³² Rekel je: »Oh naj Gospod ne bo jezen, jaz pa bom govoril samo še tokrat: ›Morda jih bo tam najdenih deset.‹« On pa je rekel: »Ne bom ga uničil zaradi desetih.«

³³ Gospod je odšel svojo pot takoj, ko je prenehal govoriti z Abrahamom. Abraham pa se je vrnil na svoj kraj.