¹ Jožef je padel na očetov obraz, jokal na njem in ga poljubil.

² Jožef je zapovedal svojim služabnikom zdravnikom, naj balzamirajo njegovega očeta in zdravniki so balzamirali Izraela.

³ Štirideset dni je bilo izpolnjeno zanj, kajti tako so izpolnjeni dnevi tistih, ki so balzamirani in Egipčani so žalovali¹ za njim sedemdeset dni.

1. žalovali: hebr. jokali.

⁴ Ko so dnevi njegovega žalovanja minili, je Jožef govoril faraonovi hiši, rekoč: »Če sem torej našel milost v vaših očeh, govorite, prosim vas, na faraonova ušesa, rekoč:

⁵ ›Moj oče me je zaprisegel, rekoč: ›Glej, jaz umrem. V mojem grobu, ki sem si ga izkopal v kánaanski deželi, tam me boš pokopal.‹ Zato me torej pusti iti gor, prosim te in pokopljem svojega očeta in bom ponovno prišel.‹«¹

1. 1 Mz 47,29

⁶ Faraon je rekel: »Pojdi gor in pokoplji svojega očeta, kakor te je zaprisegel.«

⁷ ¶ Jožef je odšel gor, da pokoplje svojega očeta in z njim so odšli gor vsi faraonovi služabniki, starešine njegove hiše, vse starešine egiptovske dežele,

⁸ vsa Jožefova hiša, njegovi bratje in hiša njegovega očeta. Samo svoje malčke, svoje trope in svoje črede so pustili v gošenski deželi.

⁹ Z njim so odšli gor tako bojni vozovi kakor konjeniki in to je bila zelo velika skupina.

¹⁰ Prišli so k mlatišču Atádu, ki je onstran Jordana in tam so žalovali z velikim in zelo bolečim objokovanjem in za svojega očeta je pripravil sedemdnevno žalovanje.

¹¹ Ko so prebivalci dežele, Kánaanci, videli žalovanje na Atádovih tleh, so rekli: »To objokovanje je Egipčanom boleče.« Torej je bilo ime le-tega imenovano Abél Micrájim,¹ ki je onkraj Jordana.

1. Abél Micrájim: to je, žalovanje Egipčanov.

¹² Njegovi sinovi so mu storili glede na to, kakor jim je zapovedal,

¹³ kajti njegovi¹ sinovi so ga odnesli v kánaansko deželo in ga pokopali v votlini polja Mahpéle, ki ga je Abraham kupil² s poljem za grobno posest od Hetejca Efróna, pred Mamrejem.

1. Apd 7,16
2. 1 Mz 23,16

¹⁴ ¶ Potem ko je pokopal svojega očeta, se je Jožef vrnil v Egipt, on in njegovi bratje in vsi, ki so z njim odšli gor, da pokopljejo njegovega očeta.

¹⁵ ¶ Ko so Jožefovi bratje videli, da je bil njihov oče mrtev, so rekli: »Jožef nas bo morda sovražil in nam bo zagotovo poplačal vse zlo, ki smo mu ga storili.«

¹⁶ § K Jožefu so poslali¹ poslanca, rekoč: »Tvoj oče je dal zapoved, preden je umrl, rekoč:

1. poslali: hebr. zapovedali.

¹⁷ ›Tako boste rekli Jožefu: ›Odpusti, prosim te sedaj, prekršek svojih bratov in njihov greh, kajti storili so ti zlo in sedaj, prosimo te, odpusti prekršek služabnikom Boga svojega očeta.‹« In Jožef je jokal, ko so mu govorili.

¹⁸ Tudi njegovi bratje so padli dol pred njegovim obličjem in rekli: »Glej, mi smo tvoji služabniki.«

¹⁹ Jožef jim je rekel: »Ne bojte¹ se, kajti ali sem jaz na mestu Boga?

1. 1 Mz 45,5

²⁰ Toda kar se tiče vas, ste zoper mene mislili zlo, toda Bog je to preobrnil v dobro, da izvrši, kakor je to današnji dan, da veliko ljudi reši živih.

²¹ Zdaj se torej ne bojte, hranil bom vas in vaše malčke.« Potolažil jih je in prijazno¹ govoril z njimi.

1. prijazno…: hebr. govoril njihovim srcem.

²² ¶ Jožef je prebival v Egiptu, on in hiša njegovega očeta in Jožef je živel sto deset¹ let.

1. [Leta 1635 pr. Kr.]

²³ Jožef je videl Efrájimove otroke tretjega rodu. Tudi otroci Mahírja, Manásejevega sina, so bili vzgojeni¹ na Jožefovih kolenih.²

1. vzgojeni: hebr. rojeni.
2. 4 Mz 32,39

²⁴ Jožef je rekel svojim bratom: »Jaz¹ umiram, Gospod pa vas bo zagotovo obiskal in vas privedel ven iz te dežele, v deželo, ki jo je prisegel Abrahamu, Izaku in Jakobu.«

1. Heb 12,22

²⁵ Jožef je Izraelove otroke zaprisegel, rekoč: »Bog¹ vas bo zagotovo obiskal in vi boste moje kosti odnesli od tod.«

1. 2 Mz 13,19

²⁶ Tako je Jožef umrl,¹ star sto deset let in balzamirali so ga in položen je bil v krsto v Egiptu.

1. [Leta 1635 pr. Kr.]