¹ Dina, Lejina hči, ki jo je rodila Jakobu, pa je odšla, da pogleda hčere dežele.¹

1. [Okoli leta 1732 pr. Kr.]

² Ko jo je zagledal Sihem, sin Hivéjca Hamórja, princ dežele, jo je vzel in legel z njo ter jo omadeževal.¹

1. omadeževal…: hebr. ponižal.

³ Njegova duša se je pridružila k Jakobovi hčeri Dini in ljubil je gospodično in gospodični¹ prijazno govoril.

1. gospodični…: hebr. govoril srcu gospodične.

⁴ Sihem je spregovoril svojemu očetu Hamórju, rekoč: »Pridobi mi to gospodično za ženo.«

⁵ Jakob je slišal, da je omadeževal njegovo hčer Dino. Torej njegovi sinovi so bili z živino na polju in Jakob je ohranil svoj mir, dokler niso prišli.

⁶ ¶ Sihemov oče Hamór je odšel k Jakobu, da se z njim posvetuje.

⁷ Ko so to slišali Jakobovi sinovi, so prišli s polja. Možje so bili užaloščeni in zelo ogorčeni, ker je storil neumnost v Izraelu, ležeč z Jakobovo hčerjo, katera stvar se sploh ne bi smela zgoditi.

⁸ Hamór se je z njimi posvetoval, rekoč: »Duša mojega sina Sihema hrepeni za vašo hčerjo. Prosim vas, dajte mu jo za ženo.

⁹ Poročajte se z nami in svoje hčere dajajte nam in jemljite naše hčere k vam.

¹⁰ Prebivali boste z nami in dežela bo pred vami. Prebivajte in trgujte v njej in si pridobite posesti v njej.«

¹¹ Sihem je rekel njenemu očetu in njenim bratom: »Naj najdem milost v vaših očeh in kar mi boste rekli, bom dal.

¹² Prosite me kolikorkoli veliko doto in darilo in bom dal, če mi boste rekli, toda dajte mi gospodično za ženo.«

¹³ Jakobovi sinovi pa so Sihemu in njegovemu očetu Hamórju varljivo odgovorili ter rekli, ker je omadeževal njihovo sestro Dino.

¹⁴ Rekli so jima: »Ne moremo storiti te stvari, da damo svojo sestro nekomu, ki je neobrezan, kajti to bi nam bil očitek.

¹⁵ Toda v tem se bomo strinjali z vami, če boste, kakor smo mi, da bo vsak moški izmed vas obrezan,

¹⁶ potem vam bomo dajali svoje hčere in vaše hčere jemali k nam in prebivali bomo z vami in postali bomo eno ljudstvo.

¹⁷ Toda če nam ne boste prisluhnili, da bi bili obrezani, potem bomo vzeli svojo hčer in odšli.«

¹⁸ ¶ Njihove besede so ugajale Hamórju in Hamórjevemu sinu Sihemu.

¹⁹ Mladenič ni odlašal storiti stvari, ker je imel veselje v Jakobovi hčeri. Bil pa je bolj častitljiv kakor vsa hiša njegovega očeta.

²⁰ ¶ Hamór in njegov sin Sihem sta prišla k velikim vratom njihovega mesta in se posvetovala z možmi njihovega mesta, rekoč:

²¹ »Ti ljudje so z nami miroljubni, zato naj prebivajo v deželi in v njej trgujejo, kajti dežela, glejte, ta je dovolj velika zanje. Jemljimo si njihove hčere za žene in dajajmo jim svoje hčere.

²² Samo v tem se bodo možje strinjali z nami, da prebivajo z nami, da bi bili eno ljudstvo, če bo vsak moški izmed nas obrezan, kakor so obrezani oni.

²³ Ali ne bo njihova živina in njihovo imetje in vsaka njihova žival naša? Naj se samo strinjamo z njimi in bodo prebivali z nami.«

²⁴ Hamórju in njegovemu sinu Sihemu so prisluhnili vsi, ki so odšli od velikih vrat tega mesta, in vsak moški je bil obrezan, vsi, ki so šli od velikih vrat njegovega mesta.

²⁵ ¶ Pripetilo pa se je na tretji dan, ko so bili občutljivi, da sta dva izmed Jakobovih sinov, Simeon in Lévi, Dinina brata, vzela vsak svoj meč in predrzno prišla nad mesto in usmrtila¹ vse njihove moške.

1. 1 Mz 49,6

²⁶ Usmrtila sta Hamórja in njegovega sina Sihema z ostrino¹ meča, Dino pa vzela iz Sihemove hiše ter odšla.

1. ostrino: hebr. usti.

²⁷ Jakobovi sinovi so prišli na umorjene in oplenili mesto, ker so omadeževali njihovo sestro.

²⁸ Vzeli so njihove ovce, njihove vole, njihove osle in to, kar je bilo v mestu in to, kar je bilo na polju.

²⁹ Vse njihovo premoženje, vse njihove malčke in vse njihove žene so ujeli in oplenili celo vse, kar je bilo v hiši.

³⁰ Jakob je rekel Simeonu in Léviju: »Privedla sta me v neprijeten položaj, da zaudarjam med prebivalci dežele, med Kánaanci in Perizéjci. Jaz sem maloštevilen, oni pa se bodo zbrali zoper mene in me ubili, in jaz bom uničen, jaz in moja hiša.«

³¹ Rekli so: »Naj bi z našo sestro postopal kakor s pocestnico?«