¹ Slišal¹ pa je besede Labánovih sinov, rekoč: »Jakob je vzel vse, kar je bilo našega očeta, in od tega, kar je bilo našega očeta, je dobil vso to slavo.«

1. [Leta 1739 pr. Kr.]

² Jakob je gledal Labánovo obličje in glej, ni bilo proti njemu kakor poprej.¹

1. poprej: hebr. včeraj in dan pred tem.

³ Gospod je Jakobu rekel: »Vrni se v deželo svojih očetov in k svojemu sorodstvu in jaz bom s teboj.«

⁴ Jakob je poslal in poklical Rahelo in Leo na polje k svojemu tropu

⁵ ter jima rekel: »Vidim obličje vajinega očeta, da le-to do mene ni kakor poprej, toda Bog mojega očeta je bil z menoj.

⁶ Vedve vesta, da sem z vso svojo močjo služil vajinemu očetu.

⁷ Vajin oče pa me je zavedel in mi desetkrat spremenil moja plačila, toda Bog mu ni dovolil, da bi me prizadel.

⁸ Če je rekel tako: ›Lisasta bodo tvoja plačila;‹ potem je vsa živina kotila lisaste. Če pa je rekel tako: ›Krožno progasta bodo tvoja najemnina,‹ potem je vsa živina kotila krožno progaste.

⁹ Tako je Bog odvzel živino od vajinega očeta in jo dal meni.

¹⁰ Pripetilo se je ob času, ko se je živina obrejila, da sem povzdignil svoje oči in videl sanje in glej ovni,¹ ki so skakali na živino, so bili krožno progasti, lisasti in sivi.

1. ovni: ali, kozli.

¹¹ In Božji angel mi je v sanjah spregovoril, rekoč: ›Jakob.‹ Rekel sem: ›Tukaj sem.‹

¹² Rekel je: ›Povzdigni torej svoje oči in poglej, vsi ovni, ki skačejo na živino, so krožno progasti, lisasti in sivi, kajti videl sem vse, kar ti je Labán storil.

¹³ Jaz sem Bog Betela, kjer¹ si mazilil steber in mi zaobljubil prisego. Sedaj vstani, pojdi ven iz te dežele in se vrni v deželo svojega sorodstva.‹«

1. 1 Mz 28,18

¹⁴ Rahela in Lea sta mu odgovorili in rekli: »Ali je še kak delež ali dediščina za naju v hiši najinega očeta?

¹⁵ Ali nisva pri njem šteti [kakor] tujki? Kajti prodal naju je in popolnoma požrl tudi najin denar.

¹⁶ Kajti vsa bogastva, ki jih je Bog vzel od najinega očeta, ta so najina in najinih otrok. Sedaj torej karkoli ti je Bog rekel, stôri.«

¹⁷ ¶ Potem je Jakob vstal in svoje sinove in svoji ženi posadil na kamele¹

1. [Leta 1739 pr. Kr.]

¹⁸ § in odvedel proč vso svojo živino in vse svoje dobrine, ki jih je pridobil, živino od svojega zaslužka, ki jo je pridobil v Padan–aramu, da bi šel k svojemu očetu Izaku v kánaansko deželo.

¹⁹ Labán je odšel, da ostriže svoje ovce. Rahela pa je ukradla malike,¹ ki so bili [od] njenega očeta.

1. malike: hebr. družinske malike.

²⁰ Jakob se¹ je nenadoma odtihotapil od Sirca Labána, v tem, da mu ni povedal, da je pobegnil.

1. se…: hebr. je ukradel Labánovo srce.

²¹ Tako je pobegnil z vsem, kar je imel in vstal ter prečkal reko in svoje obličje nameril proti gori Gileád.

²² Labánu je bilo tretji dan povedano, da je Jakob pobegnil.

²³ S seboj je vzel svoje brate in ga zasledoval sedem dni potovanja in dohiteli so ga na gori Gileád.

²⁴ Bog je prišel ponoči, v sanjah, k Sircu Labánu ter mu rekel: »Pazi, da Jakobu ne govoriš niti¹ dobrega niti slabega.«

1. niti…: hebr. od dobrega k slabemu.

²⁵ ¶ Potem je Labán dohitel Jakoba. Torej Jakob je svoj šotor postavil na gori, Labán pa se je s svojimi brati utaboril na gori Gileád.

²⁶ Labán je rekel Jakobu: »Kaj si storil, da si se nenadoma odtihotapil od mene in odvedel moji hčeri kakor ujetnici vzeti z mečem?

²⁷ Zakaj si skrivaj pobegnil in se¹ odtihotapil od mene in mi nisi povedal, da bi te lahko odposlal z veseljem in s pesmimi, z bobniči in s harfo?

1. se…: hebr. si me okradel.

²⁸ Nisi mi dovolil, da poljubim svoje sinove in svoje hčere? To si torej s takšnim početjem storil nespametno.

²⁹ V moči moje roke je, da vam škodujem. Toda sinoči mi je govoril Bog tvojega očeta, rekoč: ›Pazi se, da Jakobu ne govoriš niti dobrega niti slabega.‹

³⁰ In sedaj, čeprav imaš potrebo oditi, ker si že dolgo hrepenel po hiši svojega očeta, zakaj si vendar ukradel moje bogove?«

³¹ Jakob je odgovoril in Labánu rekel: »Ker sem se bal, kajti rekel sem: ›Morda mi hočeš s silo odvzeti svoji hčeri.‹

³² Pri komerkoli najdeš svoje bogove, naj ta ne živi. Pred svojimi brati spoznaj kar je tvojega z menoj in to vzemi k sebi.« Kajti Jakob ni vedel, da jih je ukradla Rahela.

³³ Labán je odšel v Jakobov šotor in v Lein šotor in v šotore obeh dekel, toda ni jih našel. Potem je odšel od Leinega šotora in vstopil v Rahelin šotor.

³⁴ Torej Rahela je vzela družinske malike in jih položila na kamelino opravo in sedla nanje. Labán pa je preiskal¹ ves šotor, toda ni jih našel.

1. preiskal: hebr. potipal.

³⁵ Svojemu očetu pa je rekla: »Naj moj gospod ne bo razžaljen, da ne morem vstati pred teboj, kajti običaj žensk je nad menoj.« In iskal je, toda podob ni našel.

³⁶ ¶ Jakob je bil ogorčen in se pričkal z Labánom in Jakob je odgovoril ter Labánu rekel: »Kaj je moj prekršek? Kaj je moj greh, da si me tako silovito zasledoval?

³⁷ Glede na to, da si preiskal¹ vse moje stvari, kaj si našel od vseh svojih družinskih stvari? Položi to tukaj pred mojimi brati in svojimi brati, da lahko sodijo med nama obema.

1. preiskal: hebr. potipal.

³⁸ Teh dvajset let sem bil s teboj. Tvoje ovce in tvoje koze niso zavrgle svojih mladičev in ovnov tvojega tropa nisem jedel.

³⁹ Tega, kar je bilo raztrganega od živali, nisem prinesel k tebi. Sam sem nosil to izgubo. Iz mojih rok¹ si zahteval karkoli je bilo ukradenega podnevi ali ukradenega ponoči.

1. 2 Mz 22,12

⁴⁰ Tak sem bil. Podnevi me je požirala suša in zmrzal ponoči in moje spanje je odšlo izpred mojih oči.

⁴¹ Tako sem bil dvajset let v tvoji hiši. Služil sem ti štirinajst let za tvoji hčeri in šest let za tvojo živino, ti pa si mi desetkrat spremenil moja plačila.

⁴² Razen če ne bi bil z menoj Bog mojega očeta, Abrahamov Bog in Izakov strah, bi me sedaj zagotovo odposlal praznega. Bog je videl mojo stisko in trud mojih rok in te je včerajšnjo noč oštel.«

⁴³ ¶ Labán je odgovoril in Jakobu rekel: »Ti hčeri sta moji hčeri in ti otroci so moji otroci in ta živina je moja živina in vse, kar vidiš, je moje. In kaj naj danes storim tema svojima hčerama ali njunim otrokom, ki sta jih rodili?