¹ Oskrbniku¹ svoje hiše je zapovedal, rekoč: »Vreče mož napolni s hrano, kolikor lahko nesejo in denar vsakega človeka položi v ustje njegove vreče.

1. Oskrbniku…: hebr. Tistemu, ki je bil nad njegovo hišo.

² Mojo čašo pa, srebrno čašo, položi v ustje vreče najmlajšega in njegov žitni denar.« Ta je storil glede na besedo, ki jo je Jožef spregovoril.

³ Takoj, ko je bila zjutraj svetloba, so bili možje odposlani, oni in njihovi osli.

⁴ Ko so odšli ven iz mesta in še ne daleč proč, je Jožef rekel svojemu oskrbniku: »Vstani, sledi možem in ko jih boš dohitel, jim reci: ›Zakaj ste zlo nagradili za dobro?

⁵ Mar ni to tisto iz česar moj gospod pije in s čimer zares vedežuje?¹ S takšnim dejanjem ste storili zlo.‹«

1. vedežuje: ali, dela preizkušnjo?

⁶ ¶ Ta jih je dohitel in jim spregovoril te iste besede.

⁷ Rekli so mu: »Zakaj moj gospod govori te besede? Bog ne daj, da bi tvoji služabniki storili glede na to stvar.

⁸ Glej, denar, ki smo ga našli v ustjih svojih vreč, smo iz kánaanske dežele ponovno prinesli k tebi, kako bi potem ukradli srebro ali zlato iz hiše tvojega gospodarja?

⁹ Pri komerkoli izmed tvojih služabnikov bi bilo to najdeno, naj umre, mi pa bomo tudi sužnji mojemu gospodu.«

¹⁰ Rekel je: »Naj bo sedaj tudi to glede na vaše besede. Ta, pri komer bo to najdeno, bo moj služabnik, vi pa boste brez krivde.«

¹¹ Potem so naglo sneli vsak mož svojo vrečo k tlom in vsak mož je svojo vrečo odprl.

¹² On pa je iskal in začel pri najstarejšem in nehal pri najmlajšem in čaša je bila najdena v Benjaminovi vreči.

¹³ Potem so raztrgali svoja oblačila in vsak človek je otovoril svojega osla in vrnili so se v mesto.

¹⁴ ¶ Juda in njegovi bratje so prišli v Jožefovo hišo, kajti še je bil tam in padli so pred njim na tla.

¹⁵ Jožef jim je rekel: »Kakšno dejanje je to, kar ste storili? Ali ne veste, da tak mož, kakor jaz, lahko zagotovo vedežuje?«¹

1. vedežuje: ali, dela preizkušnjo?

¹⁶ Juda je rekel: »Kaj bomo rekli mojemu gospodu? Kaj naj govorimo? Ali kako se bomo očistili? Bog je odkril krivičnost svojih služabnikov. Glej, mi smo gospodovi služabniki, tako mi, kakor tudi ta, pri komer se je našla čaša.«

¹⁷ Rekel je: »Bog ne daj, da bi tako storil. Temveč človek, v čigar roki je najdena čaša, bo moj služabnik. Kar pa se tiče vas, se v miru dvignite k svojemu očetu.«

¹⁸ ¶ Potem se mu je približal Juda in rekel: »Oh, moj gospod, naj tvoj služabnik, prosim te, spregovori besedo v ušesa mojega gospoda in naj tvoja jeza ne gori zoper tvojega služabnika, kajti ti si celo kakor faraon.

¹⁹ Moj gospod je svoje služabnike vprašal, rekoč: ›Imate očeta ali brata?‹

²⁰ In mi smo mojemu gospodu rekli: ›Imamo očeta, starca in otroka njegove visoke starosti, malčka. Njegov brat je mrtev in on je sam ostal od svoje matere in njegov oče ga ljubi.‹

²¹ Ti pa si rekel svojim služabnikom: ›Privedite ga dol k meni, da lahko svoje oči usmerim nanj.‹

²² Mi pa smo mojemu gospodu rekli: ›Deček ne more zapustiti svojega očeta, kajti če bi zapustil svojega očeta, bi njegov oče umrl.‹

²³ Svojim služabnikom si rekel: ›Razen¹ če pride dol z vami vaš najmlajši brat, ne boste več videli mojega obraza.‹

1. 1 Mz 43,3

²⁴ Pripetilo se je, ko smo prišli gor k tvojemu služabniku, mojemu očetu, da smo mu povedali besede mojega gospoda.

²⁵ Naš oče je rekel: ›Pojdite ponovno in nam kupite malo hrane.‹

²⁶ Mi pa smo rekli: ›Ne moremo iti dol. Če bo z nami naš najmlajši brat, potem bomo šli dol, kajti ne smemo videti moževega obraza, razen če bo z nami naš najmlajši brat.‹

²⁷ Tvoj služabnik, moj oče, nam je rekel: ›Vi veste, da mi je žena rodila dva sinova.

²⁸ Eden je odšel od mene in rekel sem: ›Zagotovo¹ je raztrgan na koščke‹ in od takrat ga nisem videl.

1. 1 Mz 37,33

²⁹ § Če tudi tega vzamete od mene in ga zadene nesreča, boste moje sive lase z bridkostjo privedli do groba.‹

³⁰ Zdaj torej, ko pridem k tvojemu služabniku, svojemu očetu in dečka ne bo z nami, glede na to, da je njegovo življenje vezano na življenje dečka,

³¹ § se bo zgodilo, ko bo videl, da dečka ni z nami, da bo umrl. Tvoji služabniki bodo sive lase tvojega služabnika, našega očeta, z bridkostjo privedli do groba.

³² Kajti tvoj služabnik je postal pôrok za dečka mojemu očetu, rekoč: ›Če¹ ga ne privedem k tebi, potem bom na veke prinašal krivdo svojemu očetu.‹

1. 1 Mz 43,9

³³ Zdaj torej, prosim te, naj tvoj služabnik ostane namesto dečka suženj mojemu gospodu, deček pa naj gre gor s svojimi brati.

³⁴ Kajti kako bom šel k svojemu očetu, dečka pa ne bo z menoj? Da ne bi morda videl zla, ki bi prišlo¹ na mojega očeta.«

1. prišlo…: hebr. našlo.