¹ Dina pa, Lejina hči, ki jo je bila rodila Jakobu, je šla gledat hčere tistega kraja.

² In videl jo je Sihem, sin Hamorja Hevejca, kneza v tistem kraju, in jo ugrabi ter leže ž njo in jo posili.

³ In srce njegovo se je prijelo Dine, Jakobove hčere, in je silno ljubil deklico in govoril, kar ji je segalo v srce.

⁴ In Sihem ogovori Hamorja, očeta svojega, rekoč: Vzemi mi to deklico za ženo.

⁵ Jakob pa je slišal, da je on oskrunil Dino, hčer njegovo; a sinovi njegovi so bili na polju z živino njegovo; in molčal je Jakob dokler niso prišli.

⁶ Pride pa Hamor, Sihemov oče, k Jakobu, da ž njim govori.

⁷ In pridejo sinovi Jakobovi s polja, brž ko so slišali; in žalost je obšla te može in razsrdili so se silno, kajti nesramnost je storil v Izraelu, ker je legel s hčerjo Jakobovo, in tako se ne sme storiti.

⁸ In snubil je pri njih Hamor, govoreč: Sihema, sinú mojega, srce je v ljubezni nagnjeno do hčere vaše; dajte mu jo, prosim, za ženo.

⁹ In svaštvo sklenite z nami: hčere svoje dajajte nam in jemljite naše hčere.

¹⁰ In z nami ostanite: ta pokrajina vam bodi na voljo, prebivajte in tržite po njej in posestniki postanite v njej.

¹¹ In Sihem reče očetu deklice in bratom njenim: Milost naj najdem v vaših očeh, in kar mi ukažete, dam.

¹² Naložite mi kakorsibodi veliko doto in darilo, in dam, kolikor ukažete; samo dajti mi deklico za ženo!

¹³ Odgovoré pa sinovi Jakobovi zvijačno Sihemu in Hamorju, očetu njegovemu, ker je bil oskrunil Dino, njih sestro,

¹⁴ ter jima reko: Ne moremo storiti tega, da damo sestro svojo možu neobrezancu, zakaj to nam je sramotno.

¹⁵ Vendar s tem pogojem vam privolimo: ako hočete biti nam enaki, da se med vami obreže vse moško,

¹⁶ tedaj vam bomo dajali hčere svoje in si jemali hčere vaše, in prebivali bomo z vami in se združimo v eno ljudstvo.

¹⁷ Ako pa nas ne boste poslušali, da se obrežete, vzamemo hčer svojo ter odidemo.

¹⁸ In njih besede so ugajale Hamorju in Sihemu, Hamorjevemu sinu.

¹⁹ In mladenič ni odlašal in je storil to, ker je imel veselje do hčere Jakobove; in on je bil najimenitnejši v vsej hiši očeta svojeta.

²⁰ Gresta torej Hamor in Sihem, sin njegov, k vratom svojega mesta in ogovorita someščane svoje, rekoč:

²¹ Ti možje so miroljubni proti nam, naj torej bivajo v deželi in tržijo po njej; saj dežela, glejte, je dovolj prostorna zanje; njih hčere si jemljimo za žene in hčere svoje dajajmo njim.

²² Samo s tem pogojem nam privolijo oni možje, da bivajo z nami, da se združimo v eno ljudstvo, ako se med nami obrežejo vsi moški, kakor so obrezani oni.

²³ Njih črede in njih posest in vsa njih živina ali ne bode naša? Samo privolimo jim, in prebivali bodo z nami.

²⁴ Slušali so torej Hamorja in Sihema, sina njegovega, vsi, ki so hodili skozi vrata njegovega mesta, in obrezali so se vsi moški, vsi, ki so hodili skozi mestna vrata.

²⁵ Zgodi se pa tretji dan, ko so bili v bolečinah, da vzameta dva sina Jakobova, Simeon in Levi, Dinina brata, vsak svoj meč ter napadeta tisto brezskrbno mesto ter pomorita vse moške.

²⁶ Hamorja tudi in Sihema, sina njegovega, sta umorila z meča ostrino, ter vzameta Dino iz hiše Sihemove in odideta.

²⁷ Sinovi Jakobovi planejo na pobite in oplenijo mesto, zato ker je odtod prišla oskrumba njih sestri.

²⁸ Njih črede in njih goveda in osle, kar je bilo v mestu in kar je bilo na polju, vzemo;

²⁹ tudi vse njih blago in vse njih otročiče in njih žene odvedo ujete in uplenijo sploh vse, kar je bilo v hišah.

³⁰ Tedaj reče Jakob Simeonu in Leviju: V nesrečo sta me spravila, ker sta storila, da smrdim pri prebivalcih tega kraja, pri Kanaancu in Ferizejcu, ko imam le malo ljudi; če se zbero zoper mene, me pobijejo, in pokončan bom jaz in hiša moja.

³¹ Ona pa rečeta: Ali naj se kakor z nečistnico dela s sestro našo?