¹ Tedaj se Jožef ni mogel več premagovati vpričo vseh, ki so stali okrog njega, in zavpije: Dejte, da gredó vsi ven od mene! In nihče ni ostal pri njem, ko se je Jožef dal spoznati bratom svojim.

² Tedaj zažene glas svoj z jokom, tako da so slišali Egipčani, slišala je tudi hiša Faraonova.

³ In Jožef reče bratom svojim: Jaz sem Jožef! Ali še živi oče moj? A niso mu mogli odgovoriti bratje njegovi, ker zbegani so bili pred obličjem njegovim.

⁴ Zato reče Jožef bratom svojim: Pristopite sem k meni! In pristopijo. Nato reče: Jaz sem Jožef, brat vaš, ki ste ga prodali v Egipt.

⁵ Ali sedaj se ne žalite in ne jezite se sami nad seboj, da ste me prodali sem: zakaj Bog me je poslal pred vami, da ohrani življenje.

⁶ Že je namreč dve leti lakota v deželi; še je pa pet let, v katerih ne bo oratve, ne žetve.

⁷ Toda Bog me je poslal pred vami, da vam zavaruje ostanek na zemlji in vas ohrani v življenju za veliko rešitev.

⁸ Tako torej, nikakor me niste vi poslali sem, temuč Bog, ki me je postavil za očeta Faraonu in za gospodarja vsej hiši njegovi ter za oblastnika vsej deželi Egiptovski.

⁹ Hitite in pojdite gori k očetu mojemu ter mu recite: Tako pravi sin tvoj Jožef: Postavil me je Bog za gospoda vsemu Egiptu; pridi doli k meni, ne odlašaj!

¹⁰ In boš prebival v deželi Gosenski, in blizu mi bodeš ti in sinovi tvoji in sinov tvojih sinovi in črede tvoje in goveda tvoja in vse, kar imaš.

¹¹ In živil te bom tam, ker še pet let bode lakota, da ne obubožaš ti in rodbina tvoja in vse, kar imaš.

¹² Glejte pa, oči vaše vidijo in oči brata mojega Benjamina, da usta moja so, ki z vami govore.

¹³ Sporočite torej očetu mojemu vso slavo mojo v Egiptu in karkoli ste videli, in hitro pripeljite sem mojega očeta.

¹⁴ Nato se oklene vratu brata svojega Benjamina in se zjoka, tudi Benjamin je jokal ob vratu njegovem.

¹⁵ In poljubi vse brate svoje in joka ob njih vratu. Potem šele izpregovore bratje njegovi ž njim.

¹⁶ In ko se je zaslišal ta glas v hiši Faraonovi, govoreč: Prišli so bratje Jožefovi, je bilo všeč Faraonu in služabnikom njegovim.

¹⁷ In Faraon veli Jožefu: Reci bratom svojim: To storite: obložite živino svojo in odpotujte, in ko pridete v deželo Kanaansko,

¹⁸ vzemite očeta svojega in rodbine svoje, ter vrnite se k meni; in dati vam hočem, kar je najboljšega v deželi Egiptovski, in uživali boste tolščobo zemlje.

¹⁹ Ti pa imaš ukaz: To storite: vzemite si iz dežele Egiptovske voz za otročiče svoje in za žene svoje ter naložite očeta svojega, in vrnite se.

²⁰ Oko vaše pa naj se ne žali za pohištvo vaše, kajti kar je najboljšega v vsej deželi Egiptovski, vaše je.

²¹ In sinovi Izraelovi so storili tako; in dal jim je Jožef voz po ukazu Faraonovem, dal jim tudi brašna na pot.

²² In dal jim je vsakemu posebe praznično obleko, Benjaminu pa je dal tristo srebrnikov in petero prazničnih oblek.

²³ Očetu pa svojemu pošlje to: deset oslov, nesočih od najboljših stvari v Egiptu, in deset oslic, nesočih žita in kruha in jedil, očetu svojemu na pot.

²⁴ In odpusti brate svoje, in ko so odhajali, jim veli: Ne prepirajte se po poti!

²⁵ Tako so šli gori iz Egipta, in pridejo v deželo Kanaansko k Jakobu, očetu svojemu.

²⁶ In so mu poročali, govoreč: Jožef še živi in je oblastnik čez vso deželo Egiptovsko. A srce mu ostane mrzlo, ker jim ni verjel.

²⁷ In povedali so mu vse besede Jožefove, ki jim jih je bil govoril, in ko je videl vozove, ki jih je poslal Jožef, da bi ga pripeljali, je oživel duh Jakoba, njih očeta;

²⁸ in Izrael reče: Dovolj mi je! še živi Jožef, sin moj; pojdem in videl ga bom, preden umrjem.