¹ In ona dva angela sta prišla v Sodomo zvečer, in Lot je sedel pri vratih sodomskih. Ko ju zagleda Lot, vstane in jima gre naproti ter se prikloni ponižno do tal,

² in reče: Glejta, gospoda moja, ustavita se, prosim, v hiši hlapca svojega, ter prenočita in umijta si noge. In zjutraj bosta vstala in šla svojim potem. Ona pa rečeta: Ne, ampak na ulicah bova prenočila.

³ Ali ker ju je zelo silil, se ustavita pri njem ter vstopita v hišo njegovo. In napravi jima večerjo ter speče opresnikov, in jedla sta.

⁴ Še nista bila legla, ko obsujejo moški iz mesta, moški sodomski, ono hišo, dečki in starci, vse ljudstvo iz vsega obmestja.

⁵ In klicali so Lota, govoreč mu: Kje sta tista moža, ki sta prišla k tebi nocoj? Pripelji ju ven k nam, da ju spoznamo.

⁶ Lot pa izide k njim pred vrata in zapre duri za seboj

⁷ in reče: Ne, prosim, bratje, ne delajte zlega!

⁸ Glejte, imam dve hčeri, ki nista še spoznali moža; dejte, da ju pripeljem k vam in storite jima, kakor se vam poljubi. Samo tema možema ne storite nič žalega, ko sta prišla v senco strehe moje.

⁹ Tedaj mu reko: Odstopi! In govoré: Ta sam je prišel uživat gostoljubje, pa se neprestano dela sodnika! Zdaj pa storimo več hudega tebi nego njima. In pritiskali so silno v moža, v Lota, in pristopijo, da bi ulomili vrata.

¹⁰ Ona moža pa iztegneta roke svoje in potegneta Lota k sebi v hišo in zapreta vrata.

¹¹ A tiste može, ki so bili pri hišnih vratih, udarita s slepoto, od najmanjšega do največjega, tako da so onemogli in niso našli vrat.

¹² Tedaj rečeta ona moža Lotu: Koga imaš še tu? zeta ali sine svoje ali hčere svoje, ali kogarkoli imaš v tem mestu, glej, da gredo iz tega kraja.

¹³ Kajti pokončala bova ta kraj, zato ker je veliko njih vpitje pred obličjem Gospodovim, in poslal naju je Gospod ga pogubit.

¹⁴ Izide torej Lot ter ogovori zeta svoja, ki sta mislila v kratkem vzeti hčeri njegovi, ter reče: Vstanita, pojdita iz tega kraja, kajti Gospod pokonča mesto. Ali zetoma njegovima se je zdelo, kakor da se norčuje.

¹⁵ Ko je pa vzhajala zarja, sta priganjala angela Lota, govoreč: Vstani, vzemi ženo svojo in dve hčeri svoji, ki sta pri tebi, da ne pogineš v kazni tega mesta.

¹⁶ On pa se je obotavljal. Zato zgrabita ona moža roko njegovo in žene njegove roko in roke dveh hčer njegovih, ker mu je Gospod milostno prizanesel, in ga izpeljeta in ga postavita zunaj mesta.

¹⁷ In zgodi se, ko sta jih izpeljala ven, da mu veli: Reši se zaradi duše svoje, ne oziraj se za seboj in ne ustavi se na vseh tej ravnini; otmi se na ono goro, da ne pogineš.

¹⁸ Lot pa jima odgovori: Ah, ne tako, Gospod!

¹⁹ Glej, prosim, hlapec tvoj je našel milost v tvojih očeh in poveličal si milost svojo, ki si mi jo izkazal, ohranivši mi življenje; jaz pa se ne morem oteti na ono goro, da me ne dohiti zlo in ne umrem.

²⁰ Glej, prosim, to mesto! Blizu je, lahko tja zbežim, in prav majhno je: tja naj se, prosim, otmem (ni li prav majhno?), da živi duša moja.

²¹ In mu veli: Glej, ozrl sem se milostno nate tudi v tej stvari, da ne razdenem mesta, za katero si govoril.

²² Hiti, otmi se tja, zakaj ničesar ne morem storiti, dokler ne dojdeš tja. Zato se imenuje mesto to Zoar.¹

1. T. j. majhno.

²³ Solnce je vzhajalo nad zemljo, ko je Lot prihajal v Zoar.

²⁴ In Gospod je dežil nad Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj od Gospoda z neba;

²⁵ in pokončal je ta mesta in vso ravnino in vse prebivalce tistih mest in kar je raslo na zemlji.

²⁶ In žena njegova, gredoča za njim, se je ozrla nazaj, in postala je solnat steber.

²⁷ Zjutraj zgodaj pa vstane Abraham in odide v oni kraj, kjer je prej stal pred Gospodom.

²⁸ In pogleda proti Sodomi in Gomori in proti vsej zemlji one ravnine, in videl je, in glej: dim se je vzdigal od zemlje kakor dim apnenice.

²⁹ Zgodilo se je torej, ko je Bog pokončaval mesta one ravnine, da se je Bog spomnil Abrahama in odpeljal Lota iz propasti, ko je podiral mesta, v katerih je bival Lot.

³⁰ Lot pa je šel gori iz Zoara in prebival je na gori in dve hčeri njegovi ž njim, kajti bal se je bivati v Zoaru; in bival je v neki jami, on in obe hčeri njegovi.

³¹ Reče pa prvenka mlajši: Oče najin je star, in v tej pokrajini ni moža, ki bi se združil z nama po navadi vse zemlje.

³² Dej, dajva piti svojemu očetu vina in leziva ž njim, da v življenju ohraniva iz svojega očeta seme.

³³ Dali sta torej očetu svojemu piti vina tisto noč, in pride prvenka ter je ležala z očetom svojim, in on ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala.

³⁴ In drugi dan reče prvenka mlajši: Glej, ležala sem preteklo noč z očetom svojim; dajva mu piti vina tudi nocoj, potem pridi, lezi ž njim, da ohraniva iz očeta svojega seme.

³⁵ Dali sta torej tudi tisto noč piti vina očetu svojemu; mlajša pa vstane ter je ležala ž njim, in on ni zaznal, ne ko je legla, ne ko je vstala.

³⁶ Tako sta spočeli obe hčeri Lotovi iz očeta svojega.

³⁷ In rodila je prvenka sina in ga imenovala Moaba: on je oče Moabcev do tega dne.

³⁸ In tudi mlajša je rodila sina in mu je dala ime Ben-ami: on je oče sinov Amonovih do tega dne.