¹ Bilo pa je v četrtem letu Jojakima, sinu Josijevega, kralja na Judovem, ko pride ta beseda Jeremiju od Gospoda, rekoč:

² Vzemi si zvitek knjige in zapiši vanj vse besede, ki sem ti jih govoril o Izraelu in o Judi in o vseh narodih od dne, ko sem te ogovoril, od dni Josijevih do tega dne.

³ Morda bo hiša Judova slišala vse tisto hudo, katero jim jaz mislim storiti, in se povrnejo vsak s hudobnega pota svojega, da jim odpustim njih krivico in njih greh.

⁴ Zato je Jeremija poklical Baruha, sinu Nerijevega; in zapisal je Baruh iz ust Jeremijevih vse besede Gospodove, ki mu jih je govoril, v zvitek knjige.

⁵ Nato zapove Jeremija Baruhu, rekoč: Jaz sem zadržan, ne morem iti v hišo Gospodovo;

⁶ zato pojdi ti in beri v tem zvitku, kar si zapisal iz mojih ust, besede Gospodove, da sliši ljudstvo v hiši Gospodovi v postni dan; in beri, da slišijo tudi vsi Judovi, ki so prišli iz svojih mest.

⁷ Morda popadajo na tla in prosijo pred Gospodom in se povrnejo vsak s hudobnega pota svojega; kajti velika je jeza in togota, ki jo je izrekel Gospod zoper to ljudstvo.

⁸ In Baruh, Nerijev sin, je storil, prav kakor mu je bil zapovedal prorok Jeremija, in je bral v tisti knjigi besede Gospodove v hiši Gospodovi.

⁹ In zgodi se v petem letu Jojakima, sinu Josijevega, kralja na Judovem, deveti mesec, da je bil post pred Gospodom napovedan vsemu ljudstvu v Jeruzalemu in vsemu ljudstvu, ki je prišlo iz mest Judovih v Jeruzalem.

¹⁰ In Baruh je bral v knjigi besede Jeremijeve v hiši Gospodovi, v hramu Gemarija, sinu Safana pisarja, na gorenjem dvorišču pri vhodu novih vrat hiše Gospodove, da je slišalo vse ljudstvo.

¹¹ Ko je pa slišal Mihaj, sin Gemarija, sinu Safanovega, vse besede Gospodove iz tiste knjige,

¹² je šel doli v hišo kraljevo, v hram pisarjev, kjer so, glej, sedeli vsi knezi: Elisama pisar in Delaja, sin Semajev, in Elnatan, sin Akborjev, Gemarija, sin Safanov, in Zedekija, sin Hananijev, in vsi knezi.

¹³ In povedal jim je Mihaj vse besede, ki jih je slišal, ko je Baruh bral v knjigi, da je ljudstvo poslušalo.

¹⁴ Tedaj so poslali vsi knezi k Baruhu Jehudija, sinu Netanija, sinu Selemija, sinu Kusijevega, da naj reče: Tisti zvitek, v katerem si bral, da je poslušalo ljudstvo, tega vzemi v roko svojo in pridi. Vzame torej Baruh, Nerijev sin, tisti zvitek v roko svojo in pride k njim.

¹⁵ Pa mu reko: Sedi zdaj in beri tisto, mi bomo pa poslušali; in Baruh je bral, oni so pa poslušali.

¹⁶ In ko so slišali vse tiste besede, so prestrašeni gledali drug drugega in rekli Baruhu: Gotovo bomo kralju povedali vse te besede.

¹⁷ Baruha pa so vprašali, rekoč: Povej nam vendar, kako si zapisal vse te besede iz ust njegovih?

¹⁸ Baruh pa jim reče: Iz svojih ust mi je govoril vse te besede, in jaz sem pisal v knjigo s črnilom.

¹⁹ Tedaj reko knezi Baruhu: Pojdi, skrij se ti in Jeremija, in nihče ne vedi, kje sta.

²⁰ In šli so h kralju v dvorec, ko so bili tisti zvitek položili v hram Elisama pisarja; in povedali so, da je slišal kralj, vse tiste besede.

²¹ Pošlje torej kralj Jehudija, da prinese tisti zvitek. In vzame ga iz hrama Elisama pisarja. In bere ga Jehudija, da je slišal kralj in so slišali vsi knezi, ki so stali poleg kralja.

²² Kralj pa je sedel v zimski hiši deveti mesec, in gorelo je na ognjišču pred njim.

²³ In ko je bil prebral Jehudija tri liste ali štiri, je kralj prerezal zvitek s pisarskim nožem in ga vrgel v ogenj, ki je bil na ognjišču, da je bil ves zvitek pokončan z ognjem na ognjišču.

²⁴ Niso se pa zbali in niso pretrgali obleke svoje kralj in vsi hlapci njegovi, ki so slišali vse tiste besede.

²⁵ In dasi so Elnatan in Delaja in Gemarija prosili kralja, naj ne zažiga zvitka, jih vendar ni poslušal.

²⁶ In zapovedal je kralj Jerahmielu, sinu kraljevemu, in Seraju, sinu Azrielovemu, in Selemiju, sinu Abdeelovemu, da naj primejo Baruha pisarja in Jeremija proroka; ali skril ju je Gospod.

²⁷ Prišla je pa beseda Gospodova Jeremiju (ko je bil kralj sežgal tisti zvitek in besede, ki jih je bil Baruh zapisal iz ust Jeremijevih), govoreč:

²⁸ Zopet si vzemi drug zvitek in zapiši vanj vse poprejšnje besede, ki so bile v onem prejšnjem zvitku, ki ga je sežgal Jojakim, kralj Judov.

²⁹ O Jojakimu pa, kralju Judovem, reci: Tako pravi Gospod: Ti si sežgal oni zvitek, rekoč: Zakaj si pisal v njem: Gotovo pride kralj babilonski in pogubi deželo to in stori, da izginejo iz nje ljudje in živina?

³⁰ Zatorej pravi tako Gospod o Jojakimu, kralju Judovem: Ne bo ga imel, da bi sedel na prestolu Davidovem, in truplo njegovo bo vrženo v vročino po dnevi in v mraz po noči.

³¹ Kajti kaznoval ga bom in seme njegovo in hlapce njegove za njih krivico; in pripeljem zoper nje in zoper prebivalce jeruzalemske in zoper može Judove vso tisto nesrečo, ki sem jo jim oznanjal, pa me niso poslušali.

³² Torej vzame Jeremija drug zvitek in ga da Baruhu, sinu Nerijevemu, pisarju. In on je zapisal vanj iz ust Jeremijevih vse besede knjige, ki jo je bil sežgal Jojakim, kralj Judov, v ognju; in še so jim bile pridejane mnoge take besede.