¹ Rekel je Gospod: Ako bi kdo odslovil ženo svojo in ona bi šla od njega in se omožila z drugim, ali bi se povrnil zopet k njej? Ali bi se s tem silno ne oskrunila tista dežela? Ti pa, čeprav si nečistovala z mnogimi prijatelji, se vendar povrni k meni! govori Gospod.

² Povzdigni oči tja na gole višine in glej: Kje nisi bila oskrunjena? Poleg potov si jim sedela kakor Arabec v puščavi, in omadeževala si deželo z nečistovanjem svojim in s svojo hudobnostjo.

³ Zaradi tega se je zadrževalo deževje in ni bilo poznega dežja; toda ti si imela čelo kurbje in nisi hotela zardeti.

⁴ Ne boš li vsaj od tega časa me klicala: Oče moj, voditelj mladosti moje si ti!

⁵ Ali hoče jezo hraniti vekomaj, jo li bo hranil brez konca? Glej, tako govoriš, pa delaš hudo in se ne daš braniti.

⁶ Rekel mi je še Gospod v dnevih kralja Josija: Ali si videl, kaj je storila odpadnica Izrael? Šla je na vsako visoko goro in pod vsako zeleno drevo, in ondi je nečistovala.

⁷ In rekel sem: Ko je storila vse to, se povrne k meni. A ni se povrnila. In to je videla nezvesta sestra njena Juda.

⁸ In videl sem: čeprav sem odslovil odpadnico Izrael, ker je prešeštvovala, in ji dal ločitno pismo, vendar se ni bala nezvesta sestra njena Juda, ampak šla je in nečistovala tudi ona.

⁹ In tako je prišlo, da je od glasu nečistovanja svojega oskrunila deželo; in prešeštvovala je s kamenom in lesom.

¹⁰ In vendar po vsem tem se ni povrnila k meni nezvesta njena sestra Juda iz vsega srca svojega, ampak samo lažnivo, govori Gospod.

¹¹ In rekel mi je Gospod: Odpadnica Izrael se je pravičnejša izkazala nego nezvesta Juda.

¹² Pojdi oznanjat te besede proti severu, govoreč: Vrni se, odpadnica Izrael, govori Gospod; ne bom vas jezno gledal, kajti dobrotljiv sem, govori Gospod, ne držim jeze vekomaj.

¹³ Samo spoznaj krivico svojo, da si odpadla od Gospoda, Boga svojega, in na vse strani si tekala k tujcem pod vsako zeleno drevo, in glasu mojega niste poslušali, govori Gospod.

¹⁴ Povrnite se, sinovi verolomni, pravi Gospod, kajti jaz sem vam soprog; in sprejmem vas, po enega iz mest in po dva iz rodbin, in vas pripeljem na Sion.

¹⁵ In dam vam pastirjev po svojem srcu, in pasli vas bodo z vednostjo in razumnostjo.

¹⁶ In zgodi se, ko se boste množili in bodete rodovitni v tej deželi v tistih časih, govori Gospod, ne bodo več pravili: „Skrinja zaveze Gospodove“, in ne pride jim na misel, ne bodo se je spominjali, ne je obiskovali, tudi je ne bodo več napravljali.

¹⁷ Tisti čas bodo Jeruzalem imenovali prestol Gospodov, in tja se bodo zbirali vsi poganski narodi zaradi imena Gospodovega v Jeruzalemu; in ne bodo več hodili po trmi hudobnega srca svojega.

¹⁸ V tistih dnevih pojde hiša Judova s hišo Izraelovo; skupaj prideta iz dežele severne v deželo, ki sem jo v dediščino dal očetom vašim.

¹⁹ Jaz pa sem rekel: Kako te hočem postaviti med sinove in ti dati deželo zaželjeno, dediščino, ki je najlepša lepota narodov! In dejal sem: Kličite me: Oče moj! in hodeč za menoj, ne krenete od mene.

²⁰ Res, kakor ženska nezvesto zapušča prijatelja svojega, tako ste nezvesto ravnali proti meni, o hiša Izraelova, govori Gospod.

²¹ Glas se čuje po golih višinah, jok in moledovanje sinov Izraelovih, zato ker so spačili svojo pot, pozabili Gospoda, Boga svojega.

²² Povrnite se, sinovi verolomni, poravnal bom nezvestobe vaše. „Glej, prihajamo k tebi, ker ti si Gospod, naš Bog.

²³ Res, le v prevaro je pomoč, ki je čakamo s hribov, hrup množice na gorah; gotovo v Gospodu, Bogu našem je rešenje Izraelovo!

²⁴ Kajti tista sramota požira trud očetov naših od naše mladosti, njih drobnico in goveda, njih sinove in hčere.

²⁵ Ležati nam je v sramoti svoji in nečast naša nas pokriva, zakaj grešili smo zoper Gospoda, Boga svojega, mi in očetje naši, od svoje mladosti prav do današnjega dne; in poslušali nismo glasu Gospoda, Boga našega.“