¹ O sinovih Amonovih. Tako pravi Gospod: Ali nima sinov Izrael? ali nima nobenega dediča? Zakaj ima Malkom¹ v lasti Gad in ljudstvo njegovo prebiva v mestih Izraelovih?

1. T. j. njih kralj. Ali: Milkom (Moloh), bog Amoncev.

² Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko storim, da se bo slišal proti Rabi sinov Amonovih vojni hrup, in bode v kup podrtin in njene vasi se požgo z ognjem. In Izrael bode dedič njih, ki so njegovo last podedovali, govori Gospod.

³ Tuli, o Hesbon, kajti opustošen je Aj! Vpijte, hčere Rabe, opašite se z raševino; jokajte in tekajte semtertja med ograjami! kajti Malkom¹ pojde v pregnanstvo, duhovniki in knezi njegovi vsi skupaj.

1. T. j. njih kralj. Ali: Milkom (Moloh), bog Amoncev.

⁴ Kaj se ponašaš z dolinami, da je polna dolina tvoja, o hči verolomna? ki se zanašaš na zaklade svoje, govoreč: Kdo bi me napadel?

⁵ Glej, jaz izpustim zoper tebe grozo od vseh okoličanov tvojih, govori Gospod, Jehova nad vojskami; in odženo vas, vsakega v stran njegovo, in nikogar ne bode, da bi zbiral tavajoče. –

⁶ Vendar pripeljem potem nazaj ujetnike sinov Amonovih, govori Gospod.

⁷ O Edomu. Tako pravi Gospod nad vojskami: Ali ni nobene modrosti več v Temani? Je li izginil svèt med razumnimi, minila njih modrost?

⁸ Bežíte, obrnite se, iščite globoka prebivališča, o prebivalci v Dedanu; zakaj nesrečo Ezavovo pripeljem nadenj, čas, ko ga obiščem.

⁹ Če ti pridejo trgači, ali bi ne pustili paberkov grozdja? če tatje po noči, bi pokončali, kar bi jim bilo zadosti?

¹⁰ Ali jaz sem ogolil Ezava, odkril, kar je bilo skritega, in ne bo se mogel skriti; opustošeno je seme njegovo in bratje njegovi in sosedje njegovi, in ni jih več.

¹¹ Popústi sirote svoje, jaz jih ohranim žive, in vdove tvoje naj stavijo up svoj name.

¹² Kajti tako pravi Gospod: Glej, katerim ni bilo sojeno piti to čašo, jo morajo piti; ti pa sam naj bi bil čisto brez kazni? Ne bodeš brez kazni, ampak gotovo boš pil.

¹³ Kajti pri sebi sem prisegel, govori Gospod, da bode Bozra v strmenje, sramoto, razdejanje in preklinjanje; in vsa mesta edomska bodo večne puščave.

¹⁴ Glas sem čul od Gospoda, in poslanec je poslan k narodom: Zberite se in napadite ga in vstanite na boj!

¹⁵ Zakaj, glej, majhnega sem te naredil med narodi, zaničevanega med ljudmi.

¹⁶ Groznost tvoja in prevzetnost duše tvoje te je premotila, o ti, ki prebivaš v brlogih skalnatih, ki si zasedel griča višino. Če napraviš visoko kakor orel gnezdo svoje, vržem te odondod doli, govori Gospod.

¹⁷ In Edom postane stvar strmenja: kdorkoli pojde mimo njega, bo strmel in žvižgal zavoljo vseh kazni njegovih.

¹⁸ Kakor so bila podrta Sodoma in Gomora in sosednja mesta, pravi Gospod: nihče ne bo stanoval ondi in bival ne bo v njem sin človekov.

¹⁹ Glej, kakor lev gre gori od veličja Jordanovega zoper trdno prebivališče; ali pri tej priči ga zapodim v beg iz te dežele, in njega, ki je izvoljen, postavim nadnjo. Kajti kdo je meni enak? ali kdo bi me pozval na sodbo? in kdo je tisti pastir, ki bi mogel stati pred menoj?

²⁰ Zatorej čujte sklep Gospodov, ki ga je storil zoper Edoma, in misli njegove, ki jih je nameraval zoper prebivalce Temanove: Gotovo jih odvlečejo, najmanjše iz črede; gotovo se opustoši njih prebivališče ž njimi vred.

²¹ Od glasu njih padca se potrese zemlja; vpitja glas se bo slišal do Rdečega morja.

²² Glej, kakor orel pride sovražnik gori in prileti in razpne peruti svoje nad Bozro; in srce junakov Edomovih bode tisti dan kakor srce ženske, trpeče porodne bolečine.

²³ O Damasku. Hamat je osramočen in Arpad; kajti zaslišala sta hudo poročilo, obupavata; na morju je nemir, počivati se ne more.

²⁴ Malosrčen je postal Damask, obrača se, da bi bežal, treslica ga prevzema; težava z bolečinami ga popada kakor ženo o porodu.

²⁵ „Kako da ni zapuščeno mesto, tako hvaljeno, mesto veselja mojega?“

²⁶ Zato bodo padali mladeniči njegovi po ulicah njegovih in vsi vojskovalci njegovi bodo pokončani tisti dan, govori Gospod nad vojskami.

²⁷ In ogenj zažgem na zidovju v Damasku, ki pokonča Ben-hadadove gradove.

²⁸ O Kedarju in o kraljestvih Hazorjevih, ki jih je porazil Nebukadnezar, kralj babilonski. Tako pravi Gospod: Vstanite, idite gori nad Kedar in pustošite otroke Jutrove dežele.

²⁹ Njih šatore, in njih črede vzamejo; njih šatorske preproge in vse njih orodje in njih velblode odpeljejo zase; in zoper nje bodo klicali: Groza okroginokrog!

³⁰ Bežite, hitro zapustite deželo, iščite globoka prebivališča, o prebivalci v Hazorju! govori Gospod; kajti Nebukadnezar, kralj babilonski, je storil sklep zoper vas in je zasnoval naklep proti vam.

³¹ Vstanite, idite gori k pokojnemu narodu, ki prebiva brez skrbi, govori Gospod, ki nimajo ne vrat, ne zapaha, sami prebivajo.

³² In njih velblodi bodo ugrabljeni in množica njih ovac uplenjena; in razkropim jih na vse vetrove, nje, ki so ostriženi ob krajih glave; in od vseh strani pripeljem njih nesrečo, govori Gospod.

³³ Tako bode Hazor prebivališče šakalom, puščava za vselej: nihče ne bo stanoval ondi in bival ne bo v njem sin človekov.

³⁴ Beseda Gospodova, ki je prišla Jeremiju proroku zoper Elama, v začetku kraljevanja Zedekija, kralja Judovega, govoreč:

³⁵ Tako pravi Gospod nad vojskami: Glej, jaz zlomim lok Elamov, vrhunec njegove moči.

³⁶ In pripeljem zoper Elama štiri vetrove od štirih krajev nebes in jih razkropim na vse tiste vetrove, da ne bode naroda, kamor bi ne prišel kak pregnanec iz Elama.

³⁷ In preplašenega storim Elama spričo njegovih sovražnikov in spričo njih, ki jim strežejo po življenju, ter spravim nadnje nesrečo, gorečo jezo svojo, govori Gospod; in meč pošljem za njimi, dokler jih ne pokončam.

³⁸ In postavim prestol svoj v Elamu in pogubim odtam kralja in kneze, govori Gospod. –

³⁹ Ali zgodi se v poslednjih dneh, da pripeljem nazaj ujetnike Elamove, govori Gospod.