¹ O Moabu. Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Gorje Nebu! kajti opustošeno je. Osramočen, vzet je Kirjataim; osramočena je trdnjava na visočini in zbegana.

² Nobene slave ni Moabu več. V Hesbonu izmišljajo hudo zoper njega: „Pridite in iztrebimo ga, da ne bode več narod!“ Tudi ti, Madmen, boš uničen; meč pojde za teboj.

³ Čuj! vpitje od Horonaima: Opustošenje in podrtje veliko!

⁴ Polomljen je Moab; vpitje zaganjajo otročiči njegovi.

⁵ Kajti po klancu ob Luhitu bodo stopali navzgor z neprestanim jokom; zakaj po potu doli v Horonaim se je slišalo vpitje v strahu o razdejanju.

⁶ Bežite, rešite si življenje ter bodite kakor golo drevo v puščavi!

⁷ Kajti zato, ker ti je bilo upanje v delih tvojih in zakladih tvojih, boš tudi ti ujet; ven pojde Kamos¹² v pregnanstvo, duhovniki njegovi in knezi njegovi vsi skupaj.

1. Kamos je bil bog Moabcev. Glej 4 Mz 21,29.
2. 4 Mz 21,29

⁸ In pride razdejalec zoper vsako mesto, nobeno se ne reši; in dolina bo ugonobljena in ravan pogubljena, kakor je govoril Gospod.

⁹ Dajte Moabu peruti, da leteč odide; kajti mesta njegova bodo zapuščena, da ne bo nihče prebival v njih.

¹⁰ Proklet, kdor opravlja delo Gospodovo nemarno, in proklet, kdor meč svoj zadržuje od krvi!

¹¹ Brezskrbno je živel Moab od mladosti svoje in mirno je sedel na svojih drožeh, in ni se prelival iz posode v posodo in v pregnanstvo ni šel nikdar: zato je ostal okus njegov v njem in duh njegov se ni izpremenil.

¹² Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko pošljem nadenj tiste, ki izlivajo posode, in ga izlijejo, in izpraznijo posode njegove in razdrobé vrče njegove.

¹³ Tedaj se bo sramoval Moab Kamosa, kakor se je sramovala hiša Izraelova Betela, ki so vanj upali.

¹⁴ Kako govorite: Junaki smo in možje vrli v vojski?

¹⁵ Opustošen je Moab, na gradove njegove so zlezli sovražniki, in izbrani mladeniči njegovi so šli doli v klanje, govori Kralj, ki mu je ime Gospod nad vojskami.

¹⁶ Blizu je poguba Moabova, da pride, in nesreča njegova hiti silno.

¹⁷ Žalujte nad njim, kateri bivate okoli njega, in vsi, ki poznate ime njegovo, govorite: Kako je zlomljeno žezlo tako močno, palica veličastna!

¹⁸ Stopi doli s slave svoje in sedi v žejnem kraju, o hči, ki prebivaš v Dibonu! kajti razdejalec Moabov je prišel gori zoper tebe, je podrl trdnjave tvoje.

¹⁹ Poleg pota se postavi in opazuj, prebivalka aroerska, poprašuj bežečega in ženo, ki se otimlje, in reci: Kaj se je zgodilo?

²⁰ Sramuje se Moab, ker je potrt. Tulite in vpijte, oznanjujte pri Arnonu, da je Moab opustošen.

²¹ In sodba je prišla nad deželo ravnine, nad Holon in nad Jahzo in nad Mefaat,

²² in nad Dibon in nad Nebo in nad Bet-diblataim

²³ in nad Kirjataim in nad Bet-gamul in nad Bet-meon

²⁴ in nad Kerjot in nad Bozro in nad vsa mesta dežele Moabove, daljna in bližnja.

²⁵ Odsekal se je rog Moabu in rama njegova se je zlomila, govori Gospod.

²⁶ Upijanite ga, ker se je poveličeval zoper Gospoda, da naj se valja po tem, kar izbljuje, in bode v posmeh tudi sam.

²⁷ Ali ti ni bil v posmeh Izrael? ali je bil zasačen med tatovi, da si zmajeval z glavo, kadar koli si govoril o njem?

²⁸ Zapustite mesta in prebivajte v skalah, o prebivalci na Moabskem, in bodite podobni golobu, ki gnezdi ob robu prepada.

²⁹ Čuli smo prevzetnost Moabovo, da je silno ošaben, visokost njegovo in oholost in nadutost njegovo in kako se mu je srce poviševalo.

³⁰ Jaz poznam, govori Gospod, togoto njegovo in ničevo bahanje njegovo; nepošteno je delal.

³¹ Zato tulim zavoljo Moaba in zavoljo vsega Moaba vpijem; zaradi mož v Kir-heresu zdihujejo.

³² Bolj nego nad Jazerjem se jokam nad teboj, o trta v Sibmi! odrastki tvoji so šli čez morje, prav do morja Jazerskega so segali. Nad poletno sadje tvoje in nad trgatev tvojo je planil razdejalec,

³³ in veselje je izginilo in radost z rodovitne njive in iz dežele Moabove. Storil sem, da je minilo vino iz kadi; tlačili ne bodo več vriskaje: vriskanje ne bode več vriskanje.

³⁴ V Hesbonu so vpili in tja do Eleala, tja do Jahaza se je razlegal njih glas, od Zoarja do Horonaima, do Eglat-šelišije; kajti tudi vode nimrimske se izpremene v pustinjo.

³⁵ In storim, da pogine v Moabu, govori Gospod, kdor daruje na višavi in kdor kadi bogovom svojim.

³⁶ Zato poje žalno srce moje kakor piščali zavoljo Moaba, in srce moje žalno piska zavoljo ljudi v Kir-heresu, ker se pogubi zaloga, ki jo je nahranil.

³⁷ Kajti vsaka glava ima plešo in vsaka brada je ostrižena; po vseh rokah so zareze in na ledjih raševina.

³⁸ Po vseh strehah Moabovih in po ulicah njegovih je zgolj žalovanje; kajti strl sem Moaba kakor posodo, ki ni nobenega veselja v njej, govori Gospod.

³⁹ Kako je potrt! kako tulijo! Kako je obrnil Moab tilnik v sramoti! Tako bode Moab v posmeh in v strmenje vsem, ki prebivajo okoli njega.

⁴⁰ Kajti tako pravi Gospod: Glej, orlu podoben prileti sovražnik in peruti svoje razpne čez Moaba.

⁴¹ Kerjot je vzet in trdnjave so zasedene; in srce junakov v Moabu bo tisti dan kakor srce žene, ki trpi porodne bolečine.

⁴² In pokončan bo Moab, da ne bode ljudstvo, ker se je poveličeval zoper Gospoda.

⁴³ Groza in jama in zanka ti preté, o prebivalec v Moabu! govori Gospod.

⁴⁴ Kdor ubeži grozi, pade v jamo, in kdor prileze iz jame, se ujame v zanko; kajti privedem nanj, na Moaba, leto njegovega obiskovanja, govori Gospod.

⁴⁵ V senci hesbonski stoje brezmočni tisti, ki so bežali pred silo; ali ogenj pride iz Hesbona in plamen izsredi Sihona, ki pokonča stran Moaba in teme njih, ki samo ropotajo.

⁴⁶ Gorje ti, o Moab! ljudstvo Kamosovo pogine; kajti sinovi tvoji bodo vlečeni v ujetništvo in hčere tvoje v sužnost. –

⁴⁷ Vendar pripeljem nazaj ujetnike Moabove v poslednjih dneh, govori Gospod. Dotlej sodba Moabova.