¹ Beseda, ki je prišla Jeremiju od Gospoda, govoreč:

² Stopi med vrata hiše Gospodove in oznanjaj tam besedo to in reci: Poslušajte besedo Gospodovo, vsi Judovci, ki greste noter skozi ta vrata molit Gospoda.

³ Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Dobra naredite svoja pota in dejanja, pa storim, da boste prebivali v tem kraju.

⁴ Ne zanašajte se na lažnive besede, govoreč: Tempelj Jehove, tempelj Jehove, tempelj Jehove je to!

⁵ Zakaj če res dobra naredite svoja pota in dejanja, če boste resnobno delali pravico med možem in možem,

⁶ če tujca, sirote in vdove ne boste tlačili in nedolžne krvi ne prelivali v tem kraju, tudi za tujimi bogovi ne hodili v svojo nesrečo:

⁷ storim, da boste prebival v tem kraju, v deželi, ki sem jo dal očetom vašim, od veka do veka.

⁸ Glejte, zanašate se na lažnive besede, ki ne morejo nič koristiti.

⁹ Hočete li krasti, ubijati in prešeštvovati ter prisegati po krivem in kaditi Baalu pa hoditi za tujimi bogovi, ki jih ne poznate?

¹⁰ pa boste prišli in stopili predme v tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu, in porečete: Rešeni smo! da bi mogli uganjati vse te gnusobe?

¹¹ Je li ta hiša, ki je imenovana po mojem imenu, postala v vaših očeh jama razbojnikov? Tudi jaz, glejte, sem videl to, govori Gospod.

¹² Pojdite pa, pravim, v moj kraj, ki je bil v Silu, kjer sem bil storil, da je prvič prebivalo ondi ime moje, in glejte, kaj sem mu storil zavoljo hudobnosti ljudstva svojega Izraela!

¹³ In sedaj, ker ste delali vsa tista dejanja, govori Gospod, in ko sem vam govoril od ranega jutra in neprenehoma, a niste poslušali, in sem vas klical, a niste odgovorili:

¹⁴ zato storim tej hiši, ki se imenuje po mojem imenu, na katero se vi zanašate, in temu kraju, ki sem ga dal vam in očetom vašim, kakor sem storil Silu.

¹⁵ In zavržem vas izpred obličja svojega, kakor sem zavrgel vse brate vaše, vse seme Efraimovo.

¹⁶ Ti torej ne prosi za to ljudstvo in ne povzdiguj vpitja, ne prošnje zanje in ne posreduj pred menoj; kajti nikakor bi te ne poslušal.

¹⁷ Ali ne vidiš, kaj delajo oni v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih?

¹⁸ Otroci pobirajo drva in očetje zažigajo ogenj in žene gnetejo testo, da narede kolače kraljici nebeški in da darujejo pitne daritve drugim bogovom, da me dražijo.

¹⁹ Ali je zoper mene, ko delajo zdražbo? govori Gospod; ni li zoper nje same, v osramočenje njih obličja?

²⁰ Zato pravi tako Gospod Jehova: Glej, jeza moja in srditost moja se razlije nad to mesto, nad ljudi in nad živino, nad drevje na polju in nad sad zemlje; in gorela bo in ne ugasne.

²¹ Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Žgalne daritve svoje pridenite žrtvam svojim in jejte meso.

²² Kajti nisem govoril z očeti vašimi in nisem jim zapovedal tisti dan, ko sem jih izpeljal iz dežele Egiptovske, o žgalnih daritvah in žrtvah;

²³ ampak to sem jim zapovedal, govoreč: Poslušajte glas moj, in bodem vaš Bog in vi mi bodete ljudstvo; in hodite po vsem tistem potu, ki vam ga bom ukazal, da bi se vam dobro godilo.

²⁴ Ali niso poslušali in niso nagnili ušesa svojega, temuč hodili so po lastnih sklepih, po trmi hudobnega srca svojega; obrnili so mi hrbet in ne obličja.

²⁵ Od dne, ko so bili odšli očetje vaši iz dežele Egiptovske, prav do tega dne sem pošiljal k vam vse hlapce svoje proroke vsak dan zgodaj zjutraj in neprenehoma;

²⁶ vendar me niso poslušali in niso nagnili ušesa svojega, ampak bili so trdovratni, huje so delali nego njih očetje.

²⁷ In ko govoriš pred njimi vse te besede, te tudi ne poslušajo, in ko jih kličeš, ti ne odgovarjajo.

²⁸ Zatorej jim porečeš: To je narod, ki ne posluša glasu Gospoda, svojega Boga, in ne sprejema nauka; konec je zvestobi in iztrebljena je iz njih ust.

²⁹ Ostrizi si lase, hči sionska, in vrzi jih stran in na golih višinah zaženi žalovanje, ker je Gospod zavrgel in zapustil rod, ki se mu srdi.

³⁰ Kajti sinovi Judovi so storili, kar je hudo v mojih očeh, govori Gospod; postavili so gnusobe svoje v hišo, ki se imenuje po mojem imenu, da jo oskrunijo.

³¹ In sezidali so višave Tofetu, ki je v dolini sinu Hinomovega, da bi žgali na ognju sinove in hčere svoje, česar nisem bil zapovedal in mi ni bilo prišlo na misel.

³² Zatorej, glej, pridejo dnevi, govori Gospod, ko se ne bo več dejalo Tofet, ne dolina sinu Hinomovega, marveč Dolina moritve, in bodo pokopavali v Tofetu, ker drugje ne bode prostora.

³³ In mrliči tega ljudstva bodo paša ptičem izpod neba in zemeljskim zverem, in nihče jih ne bo plašil.

³⁴ Tedaj storim, da potihne v mestih Judovih in po ulicah jeruzalemskih glas veselja in glas radosti, glas ženina in glas neveste, zakaj razdejana bo ta dežela.