¹ In slišal je Sefatija, sin Matanov, in Gedalija, sin Pashurjev, in Jukal, sin Selemijev, in Pashur, sin Malkijev, besede, ki jih je Jeremija govoril vsemu ljudstvu, rekoč:

² Tako pravi Gospod: Kdor ostane v tem mestu, umrje od meča, lakote ali kuge; kdor pa pojde ven h Kaldejcem, bo živel, in življenje mu bo namesto plena in se ohrani v življenju.

³ Tako pravi Gospod: Vsekakor bo to mesto dano v pest vojski kralja babilonskega, in on ga vzame.

⁴ In rekli so knezi kralju: Usmrti naj se vendar ta mož! ker on dela, da pešajo roke bojevalcem, ki so še ostali v tem mestu, in roke vsemu ljudstvu, ko jim govori take besede; zakaj ta mož nikakor ne išče blaginje temu ljudstvu, ampak le nesreče.

⁵ Njim pa reče kralj Zedekija: Glejte, v vaši roki je; kajti nič ne more kralj zoper vas.

⁶ Vzemo torej Jeremija in ga vržejo v jamo Malkija, sinu kraljevega, ki je bila ob veži straže, spustivši Jeremija doli po vrveh. V jami pa ni bilo nič vode, ampak blato, in Jeremija se je pogreznil v blato.

⁷ In slišal je Ebedmelek, Etiopec, komornik, ki je bil v hiši kraljevi, da so vrgli Jeremija v tisto jamo; kralj pa je tedaj sedel v vratih Benjaminovih.

⁸ In šel je Ebedmelek ven iz hiše kraljeve ter govoril kralju, rekoč:

⁹ Gospod moj, kralj! hudobno so delali ti možje v vsem, kar so storili Jeremiju proroku, ki so ga vrgli v jamo; umrje skoraj tam, kjer je, od glada, ker ni več kruha v tem mestu.

¹⁰ In kralj ukaže Ebedmeleku Etiopcu takole: Vzemi si s seboj odtod trideset mož in potegni Jeremija proroka iz jame, dokler še ne umrje.

¹¹ Tedaj vzame Ebedmelek s seboj tiste može ter stopi v hišo kraljevo, v kraj pod zakladnico, odkoder vzame stare cunje in strohnele krpe; te spusti doli k Jeremiju v jamo po vrveh.

¹² In reče Ebedmelek Etiopec Jeremiju: Deni si te stare cunje in strohnele krpe pod pazduhe in na vrvi! In Jeremija stori tako.

¹³ In vlekli so Jeremija po vrveh in ga potegnili iz jame. Potem je ostal Jeremija v veži straže.

¹⁴ In pošlje kralj Zedekija in pokliče Jeremija proroka k sebi k tretjemu vhodu, ki je bil pri hiši Gospodovi. In kralj veli Jeremiju: Prosim te besede božje, nič mi ne prikrivaj!

¹⁵ In reče Jeremija Zedekiju: Če ti jo naznanim, me li gotovo ne usmrtiš? In če ti svetujem, me ne boš poslušal.

¹⁶ Tedaj priseže kralj Zedekija skrivaj Jeremiju, rekoč: Kakor res živi Gospod, ki nam je ustvaril to dušo, ne usmrtim te in te ne dam v roko tistih mož, ki ti strežejo po življenju.

¹⁷ Reče torej Jeremija Zedekiju: Tako pravi Gospod, Bog nad vojskami, Bog Izraelov: Če pojdeš in se vdaš knezom kralja babilonskega, ohraniš svoje življenje in to mesto ne bo sežgano z ognjem; in živel boš ti in hiša tvoja.

¹⁸ Če pa ne pojdeš h knezom kralja babilonskega, bo to mesto dano v roko Kaldejcem, ki ga požgo z ognjem; ti pa se ne otmeš iz njih rok.

¹⁹ Ko je pa rekel kralj Zedekija Jeremiju: Hudo se bojim Judov, ki so uskočili h Kaldejcem, da bi me ne dali v njih roko in se ne norčevali z menoj,

²⁰ je dejal Jeremija: Ne bodo te dali. Poslušaj, prosim, glas Gospodov, ki ti ga jaz oznanjam, in bode ti dobro in živela bo duša tvoja.

²¹ Če se pa braniš iti tja, je to beseda, katero mi je pokazal Gospod:

²² Glej, vse žene, ki so ostale v hiši kralja Judovega, bodo odpeljane h knezom kralja babilonskega, in one bodo govorile: Premamili so te in premagali prijatelji tvoji; zdaj, ko so v blato pogreznjene noge tvoje, so se umeknili.

²³ In vse žene tvoje in sinove tvoje odpeljejo h Kaldejcem, in ne iztrgaš se njih roki tudi ti ne, ampak roka kralja babilonskega te zgrabi in boš kriv, da se to mesto požge z ognjem.

²⁴ Tedaj reče Zedekija Jeremiju: Nihče naj ne zve teh besed, da ne umrješ.

²⁵ Če pa slišijo knezi, da sem govoril s teboj, ter pridejo k tebi in ti reko: Povej nam brž, kaj si govoril kralju, nič nam ne prikrivaj, pa te ne usmrtimo; in kaj je kralj rekel tebi?

²⁶ tedaj jim porečeš: Padel sem pred kralja in ga prosil, naj mi ne pusti zopet iti v hišo Jonatanovo, da tam ne umrjem. –

²⁷ Prišli so pa vsi knezi k Jeremiju ter ga vprašali; in jim je povedal po vseh tistih besedah, ki mu jih je zapovedal kralj. Tako so molčali in ga pustili, ker se ni razvedela ona beseda.

²⁸ In ostal je Jeremija v veži straže prav do dne, ko je bil vzet Jeruzalem.