¹ In prišla mi je beseda Gospodova, rekoč:

² Pojdi in kliči Jeruzalemu na ušesa, govoreč: Tako pravi Gospod: Spominjam se ti milote mladosti tvoje, ljubezni zaročitve tvoje, ko si hodila za menoj po puščavi, po deželi, kjer ničesar ne sejejo.

³ Svet je bil Izrael Gospodu, prvenec njegovih pridelkov; vsem, ki so ga hoteli žreti, se je štelo v krivdo: nesreča je prišla nadnje, govori Gospod.

⁴ Poslušajte besedo Gospodovo, hiša Jakobova in vse rodovine hiše Izraelove!

⁵ Tako pravi Gospod: kaj so našli očetje vaši krivice pri meni, da so se ločili od mene in so šli za ničemurnostjo in postali ničemurni?

⁶ In niso rekli: Kje je Gospod, ki nas je peljal iz dežele Egiptovske? ki nas je vodil po puščavi, po deželi pusti in jamnati, po deželi suše in smrtne sence, po deželi, koder ne hodi nihče in kjer ne prebiva noben človek.

⁷ In pripeljal sem vas v deželo njiv, da bi uživali njen sad in dobroto njeno; ko ste pa prišli vanjo, ste oskrunili deželo mojo in dediščino mojo ste napravili v gnusobo.

⁸ Duhovniki niso rekli: Kje je Gospod? In oni, ki imajo v rokah postavo, me niso spoznali, in pastirji so odpadli od mene, in proroki so prorokovali v imenu Baalovem in hodili za stvarmi, ki nič ne koristijo.

⁹ Zato se bom še pravdal z vami, govori Gospod; še z otroki vaših otrok se bom pravdal.

¹⁰ Pojdite vendar čez morje na otoke Kitimcev in poglejte, in pošljite v Kedar in pazite dobro, glejte pravim, se li je zgodilo kaj takega?

¹¹ Ali je kateri narod zamenil bogove, čeprav niso bogovi? Ljudstvo moje pa je zamenilo slavo svojo za to, kar nič ne koristi.

¹² Strmite, nebesa, nad tem in strah vas bodi, zgrozite se silno! govori Gospod.

¹³ Zakaj dvoje zlo je storilo ljudstvo moje: mene, vir živih vodá, so zapustili, da si izkopljejo vodnjake, počene vodnjake, ki ne drže vode.

¹⁴ Je li Izrael hlapec? ali je v hiši rojen suženj? Zakaj je v plen?

¹⁵ Zoper njega rjovejo mladi levi, zaganjajo svoj glas in pustošijo deželo njegovo; mesta njegova so požgana, da nihče ne prebiva v njih.

¹⁶ Tudi sinovi iz Nofa in Tahpanesa se ti pasejo po temenu.

¹⁷ Nisi li sebi tega provzročila, ker si zapustila Gospoda, Boga svojega, ko te je vodil po svojem potu?

¹⁸ In zdaj, kaj si hočeš s potom v Egipt, da piješ vodo iz Sihorja?¹ in kaj si hočeš s potom v Asirijo, da piješ vodo iz velereke?

1. T. j. Nil.

¹⁹ Kaznuje te hudobnost tvoja in odpadi tvoji te pokoré; spoznaj torej in glej, kako je zlo in bridko, da si zapustila Gospoda, Boga svojega, in da se me nič ne bojiš, govori Gospod, Gospod nad vojskami.

²⁰ Kajti že nekdaj si zlomila jarem svoj, raztrgala vezi svoje in si dejala: Ne maram sužnjevati! Toda na vsakem hribu visokem, pod vsakim zelenim drevesom si se vdajala nečistovanju.

²¹ In vendar sem te bil jaz zasadil plemenito trto od pristne sadike; in kako si se mi izpremenila v spačene ročice tuje trte!

²² Res, ako bi se oprala s sodo in bi si vzela premnogo mila, ostane umazana krivica tvoja pred menoj, govori Gospod Jehova.

²³ Kako smeš govoriti: Nisem se oskrunila, za Baali nisem hodila? Glej pot svoj po dolini, spoznaj, kaj si storila, kamela hitra, ki križem teka po svojih potih!

²⁴ Divja oslica, vajena puščave, ki v poželenju duše svoje hlasta po sapi! Kdo bi oviral priložnost njeno? Vsi, ki je iščejo, se ne utrudijo, v mesecih njenih jo najdejo.

²⁵ Varuj nogo svojo, da se ne izbosi, in grlo svoje, da se ne užeja! Ali praviš: Zaman je! nikakor, kajti tujce ljubim in hočem za njimi tekati.

²⁶ Kakor je v sramoto tatu, ko ga zgrabijo, tako je v sramoto prišla hiša Izraelova, oni, njih kralji in knezi, njih duhovniki in proroki,

²⁷ ki pravijo lesu: Oče si moj, in kamenu: Ti si me rodil. Kajti obrnili so proti meni tilnik, ne pa obličja; ob času nesreče svoje pa govore: Vstani in reši nas!

²⁸ Kje neki so bogovi tvoji, ki si jih naredil sebi? Vstanejo naj, če te morejo rešiti ob času nesreče tvoje! Kajti kolikor mest, toliko bogov imaš, Juda.

²⁹ Zakaj se prepirate z menoj? Saj ste se mi vsi izneverili, govori Gospod.

³⁰ Zastonj sem tepel sinove vaše, nauka niso sprejeli; vaš meč je pokončal proroke vaše kakor lev morilec.

³¹ O rod, kakršen ste, pazite na besedo Gospodovo! ali sem bil puščava Izraelu, ali dežela črne teme? Zakaj govori ljudstvo moje: Gospodarji smo sami sebi, ne pridemo več k tebi!

³² Ali pozabi devica lepotičje svoje in nevesta svoj pas? Ljudstvo moje pa je pozabilo mene dni brez števila.

³³ Kako lepo napravljaš pot svojo, da iščeš ljubezni! Zato si se tudi navadila hudobnosti na potih svojih.

³⁴ Celo na robu oblačil tvojih je kri duš nedolžnih ubožcev, ki jih nisi zalotila pri vlomu, ampak vsled vse tiste zlobe svoje si jih morila.

³⁵ Vendar praviš: Nedolžna sem; gotovo se je obrnila jeza njegova od mene. Glej, jaz pojdem v sodbo s teboj zato, ker praviš: Nisem grešila.

³⁶ Kaj toliko tekaš, da premeniš pot svojo? Tudi zavoljo Egipta se ti bode sramovati, kakor si bila osramočena zavoljo Asirije;

³⁷ tudi od tega pojdeš, položivši roke na glavo svojo. Zakaj Gospod zameta nje, na katere se zanašaš, in ne pojde ti po sreči ž njimi.