¹ V tistem času, govori Gospod, bodem Bog vsem rodovinam Izraelovim in oni mi bodo moje ljudstvo.

² Tako pravi Gospod: Milost je našlo v puščavi ljudstvo njih, ki so ubežali meču, namreč Izrael, ko sem šel, da ga pripeljem v pokoj.

³ „Od daleč se mi je prikazal Gospod.“ A on veli: Z večno ljubeznijo te ljubim, zato ti stanovitno izkazujem dobrotljivost.

⁴ Zopet te bom zidal, in bodeš sezidana, o devica Izraelova! Zopet se boš dičila z bobnicami svojimi in hodila z zborom plesočih in se veselečih.

⁵ Zopet boš sadila vinograde na gorah v Samariji; sadili bodo sadilci in uživali sad.

⁶ Kajti pride dan, ko bodo vpili čuvaji na Efraimskem gorovju: Vstanite in idimo gori na Sion h Gospodu, Bogu svojemu!

⁷ Kajti tako pravi Gospod: Z veseljem prepevajte zaradi Jakoba in ukajte zaradi glave narodov! Oznanjajte, hvalite in govorite: Reši, o Gospod, ljudstvo svoje, ostanek Izraelov!

⁸ Glej, jaz jih pripeljem iz severne dežele in jih zberem od skrajnih koncev zemlje, med njimi slepega in hromega, nosečo in porodnico skupaj: v velikem zboru se vrnejo sem.

⁹ Z jokom pridejo, in milo proseče jih popeljem; storim, da pojdejo poleg potokov vodá po ravnem potu, na katerem se ne spotaknejo; zakaj oče sem Izraelu in Efraim je moj prvorojenec.

¹⁰ Čujte besedo Gospodovo, o narodi, in oznanjujte jo po otokih daljnih ter recite: On, ki je razkropil Izraela, ga zbere, in čuval ga bo kakor pastir čredo svojo.

¹¹ Kajti Gospod je odkupil Jakoba in ga oprostil iz roke močnejšega od njega.

¹² In prišli bodo in veselo peli na višavi Sionski, in vreli bodo vkup k dobrotam Gospodovim: k žitu in vinu in olju in k mladi drobnici in govedi; in njih duša bode podobna namočenemu vrtu, in stradali ne bodo nikdar več.

¹³ Tedaj se bo radovala devica s plesom, mladeniči in starci skupaj, ker izpremenim njih žalost v veselje ter jih potolažim in razveselim po njih žalosti.

¹⁴ In poživim dušo duhovnikov z mastjo in ljudstvo moje se nasiti z dobroto mojo, govori Gospod.

¹⁵ Tako pravi Gospod: Glas se sliši v Rami, žalovanje in prebridek jok. Rahel se plače po svojih otrocih, brani se tolažbe za otroke svoje, ker jih ni več.

¹⁶ Tako pravi Gospod: Zdržuj glas svoj joka in solzá svoje oči, kajti plačilo je delu tvojemu, govori Gospod, ker se povrnejo iz dežele sovražnikove.

¹⁷ In upanje je za tvojo prihodnost, govori Gospod, in otroci tvoji se povrnejo v pokrajino svojo.

¹⁸ Slišal sem, slišal Efraima, da toži: Strahoval si me, da sem bil strahovan kakor ižesu neprivajeno tele; izpreobrni me, da se izpreobrnem, zakaj ti si Gospod, Bog moj.

¹⁹ Kajti ko bodem izpreobrnjen, se bom kesal, in ko pridem k spoznanju, se bom tolkel po stegnih. Sram me je in z rdečico sem oblit, ker nosim sramoto mladosti svoje.

²⁰ Ali mi je drag sin Efraim? ali otrok dražesten? Kajti kadarkoli govorim zoper njega, se ga vendar milo spominjam še. Zatorej polje osrčje moje zaradi njega; gotovo se ga usmilim, govori Gospod.

²¹ Postavi si spomenike ob potu, naredi si kažipote, obrni srce svoje na cesto, na pot, po kateri si hodila! Povrni se, o devica Izraelova, povrni se k tem mestom svojim!

²² Kako dolgo se boš še obračala semtertja, o hči odpadnica? Kajti Gospod je ustvaril kaj novega na zemlji: Žena bo obdajala moža.

²³ Tako pravi Gospod nad vojskami, Bog Izraelov: Še bodo govorili to besedo v deželi Judovi in v mestih njegovih, ko nazaj pripeljem njih ujetnike: Blagoslóvi te Gospod, o prebivališče pravičnosti, gora svetosti!

²⁴ In Juda in vsa mesta njegova bodo stanovala v njej skupaj, kmetovalci in kateri hodijo s čredami.

²⁵ Zakaj obilo napojim od žeje opešano dušo in vsako dušo, ki medleva, nasitim. –

²⁶ Ob tem sem se prebudil in pogledal, in spanje moje mi je bilo sladko.

²⁷ Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko posejem hišo Izraelovo in hišo Judovo s semenom človeškim in s semenom živinskim.

²⁸ In kakor sem čul nad njimi, da bi roval in razdiral, rušil, končaval in tepel, tako bom čul nad njimi, da zidam in sadim, govori Gospod.

²⁹ V tistih dneh ne poreko več: Očetje so jedli kislo grozdje in otrokom so zato zobje skominasti;

³⁰ temuč vsak umre zavoljo svoje krivice: vsakemu človeku, ki bo jedel kislo grozdje, bodo zobje skominasti.

³¹ Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko sklenem s hišo Izraelovo in s hišo Judovo novo zavezo;

³² ne po zavezi, ki sem jo sklenil ž njih očeti v dan, ko sem prijel njih roko, da jih izpeljem iz dežele Egiptovske, katero mojo zavezo so sami prelomili, dasi sem jaz jim bil soprog, govori Gospod.

³³ Kajti to je zaveza, ki jo sklenem s hišo Izraelovo po tistih dnevih, govori Gospod: postavo svojo dam v njih osrčje in v srce jim jo zapišem, in bodem jim Bog in oni mi bodo ljudstvo.

³⁴ In ne bodo več učili vsak svojega prijatelja in vsak svojega brata, govoreč: Spoznajte Gospoda! zakaj kolikor jih bode, me bodo spoznali vsi, od najmanjšega do največjega, govori Gospod. Kajti odpustim njih krivico in ne bom se več spominjal njih grehov.

³⁵ Tako pravi Gospod, ki daje solnce za luč po dnevi, mesec in zvezde po njih postavah za luč po noči, ki razburkava morje, da šumé valovi njegovi, Gospod nad vojskami je njegovo ime:

³⁶ Če se odpravijo te postave izpred mojega obličja, govori Gospod, neha tudi seme Izraelovo biti narod pred mojim obličjem vse dni.

³⁷ Tako pravi Gospod: Če se bodo mogla meriti nebesa gori in preiskati podstave zemlje doli, zavržem tudi jaz vse seme Izraelovo zavoljo vsega, kar so storili, govori Gospod.

³⁸ Glej, dnevi pridejo, govori Gospod, ko se zgradi to mesto Gospodu od stolpa Hananelovega do Vogelnih vrat.

³⁹ In merska vrvica pojde še dalje proti hribu Garebu in krene proti Goahu.

⁴⁰ In vsa dolina mrličev in pepela in vse njive do potoka Kidrona, do vogla Konjskih vrat proti jutru, ves ta prostor bode svet Gospodu; ne pokonča se, ne poruši nikdar več.