¹ Ne bodite mnogi učitelji, bratje moji, vedóč da dobimo večjo sodbo;

² Kajti mnogo grešimo vsi. Če kdo v besedi ne greši, ta je popoln mož, zmožen brzdati tudi celo telo.

³ Glej, konjem devamo brzde v gobce, da so nam poslušni, in vladamo cel njih život.

⁴ Glej, tudi ladije, ki so tako velike, in ki jih silni vetrovi gonijo, vlada najmanjše krmilo, kamorkoli hoče vodnikov naklep.

⁵ Tako je tudi jezik majhen ud in se ponaša. Glej, majhen ogenj, kolikošen gozd zažge!

⁶ Tudi jezik je ogenj, svet krivice. Tako se kaže jezik med udi našimi, ki oskrunja cel život in zažiga rojstva kolo, njega pa zažiga pekel;

⁷ Kajti sleherno naravo zverî in tičev, laznine in morske živali kroti in je ukrotila narava človeška;

⁸ Jezika pa ne more krotiti nobeden človek; zlo neukrotno, poln smrtnega strupa!

⁹ Z njim blagoslavljamo Boga in očeta, in z njim preklinjamo ljudí, vstvarjene po podobi Božji;

¹⁰ Iz istih ust izhaja blagoslov in kletev. To, bratje, ne sme se tako goditi!

¹¹ Saj pač studenec iz iste votline ne bruha sladko in grenko!

¹² Saj, bratje moji, smokva ne more roditi oliv ali trta smokev; tako noben studenec delati vode solne in sladke.

¹³ Kdo je moder in razumen med vami? Kaže naj iz lepega vedenja dela svoja v krotkosti modri.

¹⁴ Če pa imate bridko gorečnost in prepirljivost v srci svojem, ne ponašajte se in lagajte zoper resnico.

¹⁵ To ni modrost, ki prihaja od zgoraj, nego zemeljska, počutna, vražja.

¹⁶ Kjer je namreč gorečnost in prepirljivost, tam nerednost in vse zlo delo.

¹⁷ Modrost pa od zgoraj je prvič čista, potem mirna, rahla, poslušna, polna usmiljenja in dobrega sadú, nedvomna in odkritosrčna.

¹⁸ Sad pa pravice se seje v miru njim, ki hranijo mir.