¹ Zato nam je treba tolikanj bolj paziti na to, kar smo slišali, da nam ne uide.

² Če je namreč beseda po angelih govorjena postala gotova, in je vsak prestopek in neposluh dobil zasluženo plačilo,

³ Kako uidemo mi, v nemar pustivši toliko blaginjo, katero je s konca oznanil Gospod, a oni, ki so jo čuli, potrdili so jo do nas;

⁴ Zraven pa je Bog pričal sè znamenji in čudeži, in mnogoterimi močmi, in svetega Duha podeljevanjih, po volji svoji.

⁵ Kajti ni angelom podložil sveta prihodnjega, o katerem govorimo;

⁶ Pričal pa je nekdo nekjé, govoreč: "Kaj je človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ?

⁷ Za malo časa si ga ponižal pod angele: sè slavo in častjo si ga venčal, in postavil si ga nad dela rok svojih;

⁸ Vse si podložil pod noge njegove." Kajti podloživši mu vse, ni pustil ničesar ne podloženega mu; sedaj pa ne vidimo še, da bi mu bilo vse podloženo.

⁹ Njega pa, ki je za malo časa ponižan pod angele, gledamo Jezusa, po trpljenji smrtnem, sè slavo in častjo venčanega, da po milosti Božji okusi smrt za vse.

¹⁰ Kajti spodobilo se mu je, za katerega je vse in po katerem je vse, ko je mnogo sinov v slavo peljal, početnika njih zveličanja popolniti s trpljenjem.

¹¹ Kajti posvečujoči in posvečeni so iz enega vsi; za to se ne sramuje imenovati jih brate, govoreč:

¹² Oznanjal bodem ime tvoje bratom svojim, sredi občine bodem ti prepeval."

¹³ In zopet: "Jaz mu bodem zaupal." in zopet: "Glej, jaz in otročiči, katere mi je Bog dal."

¹⁴ Ker so torej otročiči udeležili se mesa in krvi, je tudi enako udeležil se njih, da bi sè smrtjo uničil njega, ki je imel smrti moč, to je: hudiča,

¹⁵ In rešil tiste, kateri so v strahu smrti v vsem življenji bili v sužnjosti sponah.

¹⁶ Saj se pač ne poteza za angele, nego za seme Abramovo se poteza.

¹⁷ Zato se je moral v vsem enacega storiti bratom, da postane usmiljen in zvest višji duhovnik pred Bogom, da poravná ljudstva grehe.

¹⁸ Kajti v kolikor je sam trpel in izkušen bil, more pomagati izkušanim.