¹ Kajti ker ima postava senco prihodnjih dobrot, ne prave podobe stvarî, ne more z vsako leto istimi žrtvami, katere vedno darujejo, nikdar popolniti prihajajočih.

² Kajti konec bi bilo njih darovanja, ker bi službo opravljajoči, enkrat očiščeni, več ne imeli zavesti grehov;

³ Nego v njih je spomin grehov vsako leto;

⁴ Nemogoče je namreč, da bi kri bikov in kozlov odvzemala grehe.

⁵ Zato prihajajoč na svet govori: "Žrtve in darú nisi hotel, telo pa si mi pripravil;

⁶ Žgalne daritve in za grehe niso ti bile po volji.

⁷ Tedaj sem rekel: Glej, prišel sem (na čelu knjige je pisano zame), da storim, Bog, voljo tvojo.

⁸ Zgoraj govoreč: Žrtve in darú in žgalnih daritev in za grehe nisi hotel, in niso ti bile po volji", katere se darujejo po postavi,

⁹ Tedaj je rekel: Glej, prišel sem, da storim, o Bog, voljo tvojo." Prvo odpravlja, da postavi drugo,

¹⁰ V kateri volji smo osvečeni po daritvi telesa Jezusa Kristusa enkrat za vselej.

¹¹ In vsak duhovnik stoji vsak dan službujóč in iste žrtve večkrat darujoč, katere nikdar ne morejo odvzeti grehov;

¹² On pa, darovavši eno žrtev za grehe, sédel je za večno na desnico Božjo,

¹³ In čaka za naprej, da se položé sovražniki njegovi za podnožje nog njegovih.

¹⁴ Kajti z eno daritvijo je za vedno popolnil nje, ki se posvečujejo.

¹⁵ Priča nam pa tudi Duh sveti; ko je namreč prej rekel:

¹⁶ "To je zaveza, katero bodem sklenil z njimi po tistih dnevih," govori Gospod: "Postave svoje dam v njih srca, in v njih misli jih zapišem;"

¹⁷ "In njih grehov in pregreškov ne bodem se več spominjal."

¹⁸ Kjer je pa odpuščenje teh, ni več daritve za grehe.

¹⁹ Ker imamo torej, bratje, trdno zaupanje na vhod v svetišče v krvi Jezusovi,

²⁰ Katerega nam je ponovil kakor novo in živo pot skozi zagrinjalo, to je: meso svoje,

²¹ In duhovnega velikega čez hišo Božjo:

²² Pristopimo z resničnim srcem v popolnosti vere, v srcih pokropljeni in očiščeni od slabe vesti;

²³ In na telesu omiti s čisto vodo, hranimo stanovitno spoznanje upanja, (zvest namreč je on, ki je obljubil),

²⁴ In opazujmo se med seboj v izpodbujo ljubezni in dobrih del,

²⁵ Ne zapuščajoč zbora svojega, kakor je enim navada, nego opominjajoč; in tolikanj bolj, ker vidite, da se bliža dan.

²⁶ Ako namreč prostovoljno grešimo, potem ko smo prejeli spoznanje resnice, ni več čakati žrtve za grehe;

²⁷ Ampak neko strašno pričakovanje sodbe in gorečnost ognja, kateri bode razjedal nasprotujoče.

²⁸ Kdor je prelomil postavo Mojzesovo, umre brez usmiljenja na dve ali tri priče:

²⁹ Koliko hujšo, menite, kazen bode zaslužil, kdor je sina Božjega teptal in kri zaveze, v kateri je posvečen bil, za nesveto imel in grešil zoper Duha milosti?

³⁰ Poznamo namreč njega, ki je rekel: "Meni maščevanje, jaz bodem povračeval, govori Gospod;" in zopet: "Gospod bode sodil ljudstvo svoje."

³¹ Strašno je pasti v roke Boga živega!

³² Spomnite se pa prejšnjih dnî, v katerih ste razsvetljeni mnogi boj trpljenj prebili;

³³ Nekaj v sramoti in stiski na ogled postavljeni, nekaj ker ste tako živečim tovariši postali;

³⁴ Kajti tudi sè sponami mojimi ste usmiljenje imeli in rop blaga svojega z veseljem trpeli, spoznajoč, da imate v sebi boljše blago v nebesih in stanovitno.

³⁵ Ne metajte torej od sebe trdnega zaupanja svojega, katero ima plačilo veliko.

³⁶ Kajti stanovitnosti vam je potreba, da storivši voljo Božjo zadobite obljubo.

³⁷ "Kajti nekaj malege¹ še, in pride on, ki ima priti, in ne bode se mudil."

1. (malega)

³⁸ "Pravični pa iz vere bode živel", in: "Ako odjenja, duši moji ne bode po volji."

³⁹ Mi pa nismo izmed njih, ki se umikajo v pogubo, nego ki verujejo v zadobljenje življenja.