¹ Kajti sami veste, bratje, naš prihod k vam, da ni bil prazen;

² Nego, dasì smo trpeli prej in zasramovani bili, kakor veste v Filipih, govorili smo prostodušno v Bogu našem proti vam evangelj Božji v mnogem boji.

³ Kajti opomin naš ni iz zmotnjave, ne iz nečistosti, ne v zvijači;

⁴ Nego kakor nas je Bog za vredne spoznal izročiti nam evangelj, tako govorimo, ne da bi bili ljudém po volji, nego Bogu, ki presoja srca naša.

⁵ Kajti ne s prilizovanja besedo nismo se pečali nikdar, kakor veste, ne s pretvezo lakomnosti; Bog priča!

⁶ In od ljudî nismo slave iskali, ne od vas, ne od drugih, ko smo bili lahko imenitni, kakor aposteljni Kristusovi;

⁷ Nego bili smo rahli sredi vas, kakor pač dójka goji otroke svoje.

⁸ Tako hrepeneč po vas, bila nas je volja ne samo podati vam evangelj Božji, nego tudi duše svoje, ker ste nam postali ljubljeni.

⁹ Kajti spominjate se, bratje, truda našega in težave; ker noč in dan smo delali, da bi ne bili nadležni komu izmed vas, in oznanjali vam evangelj Božji;

¹⁰ Vi priče in Gospod Bog, kako sveti in pravični in brez krivice smo bili z vami verujočimi;

¹¹ Kakor veste, kako smo slehernega izmed vas kakor oče otroke svoje opominjali, izpodbujali,

¹² In rotili, da živite pristojno Bogu, ki vas kliče v svoje kraljestvo in slavo.

¹³ Zato se tudi mi zahvaljujemo Bogu neprestano, da ste prejemši od nas besedo Božjo oznanovano, sprejeli ne besede človeške, nego (kakor je resnično) besedo Božjo, katera tudi deluje v vas verujočih.

¹⁴ Kajti vi ste postali posnemalci, bratje, občin Božjih v Judeji v Kristusu Jezusu, ker ste tudi vi isto trpeli od lastnih rojakov, kakor tudi oni od Judov,

¹⁵ Kateri so tudi Gospoda Jezusa umorili, in lastne preroke, in nas pregnali, in kateri niso Bogu po volji in so vsem ljudém zoprni;

¹⁶ Kateri nam branijo govoriti poganom, da se rešijo, da vedno napolnijo grehe svoje. Prišla pa je nad nje jeza v njih konec.

¹⁷ Mi pa, bratje, osiroteni za vami za nekaj časa, po obličji ne po srci, prizadevali smo si tolikanj bolj videti obličje vaše v mnogem poželenji.

¹⁸ Zato smo hoteli priti k vam, jaz Pavel, enkrat in dvakrat, a branil nam je satan.

¹⁹ Kajti kdo je upanje naše, ali veselje, ali slave venec? Ali ne tudi vi, pred Gospodom našim Jezusom Kristusom o prihodu njegovem?

²⁰ Kajti vi ste slava naša in veselje.