¹ In videl sem angela, idočega dol z nebes, imajočega od brezna ključ, in verigo veliko na roki svoji.

² In zgrabi zmaja, staro kačo, katera je hudič in satan, in zveže ga tisoč let,

³ In vrže ga v brezno, in zapre ga in zapečati nad njim, da ne slepi več narodov, dokler se ne izpolni tisoč let; in potem se mora rešiti nekaj časa.

⁴ In videl sem prestole, in sedli so nanje in sodba se je dala njim, in duše obglavljenih zaradi pričanja Jezusa in zaradi besede Božje, in kateri niso molili zveri, ne podobe njene, in niso sprejeli znamenja na čelo svoje in na roko svojo; in živeli so ter kraljevali s Kristusom tisoč let.

⁵ Drugi pa mrtvi niso oživeli, dokler se ne izpolni tisoč let. To je vstajenje prvo.

⁶ Srečen in svet, kdor ima del v prvem vstajenji; do teh druga smrt nima oblasti; nego duhovniki bodo Božji in Kristusovi, in kraljevali bodo z njim tisoč let.

⁷ In ko se bode izpolnilo tisoč let, reši se satan iz ječe svoje,

⁸ In izide slepit narode na četverih voglih zemlje, Goga in Magoga, zbirat jih na vojsko, katerih število je kakor pesek morski.

⁹ In šli so gor na zemlje širjavo, in obdali so šatorišče svetnikov in mesto ljubljeno; in padel je ogenj od Boga z néba, in požrl jih je;

¹⁰ In hudič, ki jih je slepil, bil je vržen v jezero ognjeno in žvepljeno, kjer je zver in lažiprerok; in mučili se bodo noč in dan na vekov veke.

¹¹ In videl sem bél prestol, velik, in sedečega na njem, kateremu izpred obličja je bežala zemlja in nebo, in ni se jima našlo mesto.

¹² In videl sem mrtve, majhne in velike, stoječe pred Bogom, in odprle so se knjige; in odprla se je druga knjiga, katera je knjiga življenja; in sodili so se mrtvi po tem, kar je pisano v knjigah, po delih svojih.

¹³ In dalo je morje mrtve iz sebe; in smrt in pekel dala sta mrtve iz sebe; in sodili so se vsak po delih svojih.

¹⁴ In smrt in pekel sta bila vržena v jezero ognjeno; ta je druga smrt. In če se kdo ni našel zapisan v knjigi življenja, vržen je bil v jezero ognjeno.