¹ In videl sem, in glej: jagnje stoječe na gori Sijonski in z njim sto štiri in štirideset tisočeri, imajoč ime očeta njegovega zapisano na čelih svojih.

² In slišal sem glas iz neba kakor glas mnogih vodâ, in kakor groma velikega glas; in glas sem slišal citralcev citrajočih na citre svoje.

³ In pojó kakor pesem novo pred prestolom, in pred četverimi živalmi in starejšinami; in nihče se ni mogel naučiti pesmi, razen sto štiri in štirideset tisočeri, odkupljeni od zemlje.

⁴ Ti so, kateri se niso oskrunili se ženami; device so namreč. Ti so, ki hodijo za jagnjetom kamorkoli ide. Ti so bili odkupljeni od ljudî, prvina Bogu in jagnjetu;

⁵ In v ustih njihovih ni se našla zvijača; kajti brez madeža so pred prestolom Božjim.

⁶ In videl sem druzega angela letečega po sredi neba, imajočega evangelj večni oznanjati prebivalcem na zemlji, in vsem narodom in rodom in jezikom in ljudstvom;

⁷ Govorečega z glasom velikim: Bojte se Boga, in dajte mu slavo, ker prišla je ura sodbe njegove; in molite njega, ki je naredil nebo in zemljo in morje in studence vodâ.

⁸ In drug angelj je šel za njim, govoreč; Padel je, padel Babilon, mesto véliko, ker je z omotnim vinom kurbarije napojilo vse narode.

⁹ In tretji angelj pride za njima, govoreč z glasom velikim: Če kdo moli zver in podobo njeno, in vzame znamenje na čelo svoje, ali na roko svojo;

¹⁰ Bode tudi on pil od omotnega vina Božjega, katero je čisto mešano v čaši jeze njegove; in mučil se bode v ognji in žveplu pred svetimi angeli in pred jagnjetom.

¹¹ In njih mučenja dim vzhaja na vekov veke; in oddihljaja nimajo noč in dan, kateri molijo zver in podobo njeno; in če vzame kdo znamenje njenega imena.

¹² Tukaj je stanovitnost svetnikov; tukaj kateri hranijo zapovedi Božje in vero Jezusovo.

¹³ In slišal sem glas z neba govoreč mi: Piši: Blagor mrtvim, kateri umrjó v Gospodu posedaj. Dà, pravi Duh, odpočijejo se naj od trudov svojih; dela pa njih gredó za njimi.

¹⁴ In videl sem, in glej: oblak bel, in na oblaku sedeč enak sinu človeškemu, imajoč na glavi svoji venec zlat, in v roki svoji oster srp.

¹⁵ In drug angelj izide iz svetišča, vpijoč z glasom velikim sedečemu na oblaku; Pošlji srp svoj in žanji, kajti prišla ti je žetve ura, ker posušila se je žetev zemlje.

¹⁶ In sedeči na oblaku vrže srp svoj na zemljo, in žela se je zemlja.

¹⁷ In drug angelj izide iz svetišča na nebu, imajoč tudi on oster srp.

¹⁸ In drug angelj izide do oltarja, imajoč oblast nad ognjem, in zavpije z glasom velikim imajočemu srp ostri rekoč: Pošlji srp svoj ostri in odreži grozdje trte zemeljske; kajti dozorele so jagode njene.

¹⁹ In angelj vrže srp svoj na zemljo, in obrezaval je trto zemeljsko, in metal v tlačilnico véliko jeze Božje.

²⁰ In tlačila se je tlačilnica zunaj mesta, in izšla je kri iz tlačilnice noter do vajetov kónj, tisoč šest sto stadij daleč.