¹ Zatorej, ker opravljamo to službo, kakor smo dobili usmiljenje, ne izgubljamo srca;

² ampak odrekli smo se skrivnim delom sramu ter ne ravnamo z zvijačami, tudi ne preobračamo besede Božje, marveč se z razodevanjem resnice priporočamo vesti vseh ljudi vpričo Boga.

³ Če je pa tudi zakrit evangelij naš, zakrit je tistim, ki gredo v pogubo,

⁴ ki jim je bog tega sveta nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa, ki je podoba Božja.

⁵ Kajti ne oznanjujemo sebe, temuč Kristusa Jezusa, da je Gospod, mi pa vaši služabniki zaradi Jezusa.

⁶ Ker Bog, ki je rekel: „Iz teme naj zasveti luč“, on je, ki je zasvetil v srcih naših, da dodeli svetlo spoznanje slave Božje v obličju Kristusovem.

⁷ Imamo pa ta zaklad v lončenih posodah, da bi bila preobilnost moči iz Boga in ne iz nas.

⁸ Od vseh strani nas stiskajo, ali nismo na tesnem; v zadregah smo, ali ne obupujemo;

⁹ preganjajo nas, ali nismo zapuščeni; pobijajo nas, ali ne ginemo;

¹⁰ vsekdar nosimo umiranje Jezusovo s seboj na telesu, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na našem telesu.

¹¹ Kajti vedno smo mi, ki živimo, izročani na smrt zavoljo Jezusa, da bi se tudi življenje Jezusovo pokazalo na smrtnem mesu našem.

¹² Tako smrt deluje v nas, a življenje v vas.

¹³ A imajoč istega duha vere po tem, kar je pisano: „Veroval sem, zato sem govoril“, tudi mi verujemo, zato tudi govorimo;

¹⁴ vedoč, da kateri je obudil Gospoda Jezusa, obudi tudi nas z Jezusom in postavi pred seboj z vami vred.

¹⁵ Vse je namreč za voljo vas, da bi milost, pomnožena po mnogih prejemalcih, povečala zahvalo v slavo Božjo.

¹⁶ Zato ne izgubljamo srca; ali čeprav se zunanji naš človek pokončuje, pa se notranji obnavlja od dne do dne.

¹⁷ Kajti sedanja kratka in lahka stiska naša nam napravlja nad vse obilno večno množino slave,

¹⁸ ko ne gledamo na to, kar se vidi, marveč na to, kar se ne vidi; zakaj to, kar se vidi, je začasno, a kar se ne vidi, je večno.