¹ Resnično resnično vam pravim: Kdor ne vhaja skozi vrata v ovčji hlev, nego prelazi drugod, ta je tat in razbojnik.

² Kdor pa vhaja skozi vrata, ta je pastir ovâc.

³ Temu vratar odpira, in ovce glas njegov poslušajo, in svoje ovce kliče po imenu, in izganja jih.

⁴ In ko ovce svoje izžene, gre pred njimi; in ovce gredó za njim, ker poznajo glas njegov;

⁵ A za tujcem ne gredó, nego odbežé od njega: ker ne poznajo tujega glasu.

⁶ To priliko jim je Jezus povedal; ali oni niso razumeli, kaj bi to bilo, kar jim je pravil.

⁷ Tedaj jim Jezus zopet reče: Resnično resnično vam pravim, da sem jaz vrata ovcam.

⁸ Vsi, kolikorkoli jih je prišlo pred menoj, tatjé so in razbojniki: ali ovce jih niso poslušale.

⁹ Jaz sem vrata; skozi mene če kdo vnide, zveličal se bo, in pojde noter in izšel bo, in našel bo pašo.

¹⁰ Tat ne vnide, razen da ukrade in ubije in pogubí: jaz sem prišel, da bi življenje imeli, in obilno imeli.

¹¹ Jaz sem dober pastir; dober pastir poklada dušo svojo za ovce.

¹² Najemnik pa, in kdor ni pastir, komur niso ovce lastne, vidi volka, da gre, pa popustí ovce, in odbeží: in volk jih razgrabi, in razpodí ovce.

¹³ Najemnik pa odbeží, ker je najemnik, in ne mara za ovce.

¹⁴ Jaz sem dober pastir; in poznam svoje, in moje poznajo mene:

¹⁵ Kakor oče mene pozná, in jaz očeta poznam. In dušo svojo pokladam za ovce.

¹⁶ Tudi drugih ovâc imam, ktere niso iz tega hleva; tudi té moram pripeljati, in poslušale bodo glas moj: in ena čreda bo, eden pastir.

¹⁷ Za to me oče ljubi, ker jaz dušo svojo pokladam, da jo zopet vzemem.

¹⁸ Nihče je ne jemlje od mene, nego sam od sebe jo pokladam. Oblast imam, da položim; in oblast imam, da jo zopet vzemem. To zapoved sem prejel od očeta svojega.

¹⁹ In med Judi nastane zopet razpor za voljo teh besed.

²⁰ Govorilo pa jih je veliko od njih: Hudiča ima in neumen je: kaj ga poslušate?

²¹ Drugi so pravili: Kdor ima hudiča, ne govorí tako; ali more hudič slepcem odpirati oči?

²² Bil je pa praznik obnovljenja v Jeruzalemu, in bila je zima.

²³ In sprehajal se je Jezus po lopi Solomonovej.

²⁴ In obstopijo ga Judje, in govorili so mu: Doklej nas v nevednosti pustiš? Če si ti Kristus, povej nam na ravnost.

²⁵ Odgovorí jim Jezus: Povedal sem vam, pa ne verujete. Dela, ktera jaz delam v ime očeta svojega, ta pričajo za-me.

²⁶ To da vi ne verujete, ker niste od mojih ovâc, kakor sem vam povedal.

²⁷ Moje ovce poslušajo glas moj, in jaz jih poznam; in za menoj gredó,

²⁸ In jaz jim bom dal večno življenje; in na vekomaj ne bodo poginile, in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke.

²⁹ Oče moj, kteri mih jih je dal, veči je od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz roke očeta mojega.

³⁰ Jaz in oče sva eno.

³¹ In zopet zgrabijo Judje kamenje, da bi ga kamenjali.

³² Odgovorí jim Jezus: Veliko dobrih del sem vam pokazal od očeta svojega; za ktero od teh del me boste kamenjali?

³³ Odgovoré mu Judjé, govoreč: Za dobro delo te ne bomo kamenjali, nego za kletvino, in ker se ti, ki si človek, delaš Boga.

³⁴ Odgovorí jim Jezus: Ni li pisano v zakonu vašem: "Jaz sem rekel: bogovi ste?"

³⁵ Če je tiste imenoval bogove, kterim je beseda Božja bila (in pismo se ne more razvezati,):

³⁶ Kaj meni pa, ki me je oče posvetil in na svet poslal, pravite vi: Preklinjaš! ker sem rekel: Sin Božji sem?

³⁷ Če ne delam del očeta svojega, ne verujete mi;

³⁸ Če pa delam, če tudi meni ne verujete, verujte delom: da razpoznate in boste verovali, da je oče v meni, in jaz v njem.

³⁹ In zopet so ga gledali prijeti; ali izmakne jim se iz rók.

⁴⁰ In odide zopet na oni kraj Jordana, na kraj, kjer je poprej Janez bil, ko je krstil; in ostane tu.

⁴¹ In veliko jih pride k njemu; in pravili so: Janez res ni nobenega čudeža storil; ali karkoli je Janez povedal za tega, bilo je vse resnično.

⁴² In veliko jih je tu verovalo va-nj.