¹ Ko so mnogi jeli opisovati rečí, ktere so popolnoma gotove med nami,

² Kakor so nam izročili, kteri so od začetka sami videli in so služabniki besede bili:

³ Namenil sem tudi jaz, ki sem vse od začetka na tanko pozvedel, po vrsti pisati tebi, častiti Teofil!

⁴ Da spoznaš gotovost rečî, kterih si se naučil.

⁵ Bil je v dnéh Heroda kralja Judejskega neki duhoven po imenu Zaharija, od reda Abijevega; in žena njegova od hčeri Aronovih, in ime jej je bilo Elizabeta.

⁶ Bila sta pa oba pravična pred Bogom, in živela sta po vseh zapovedih in ustavah Gospodovih brez madeža.

⁷ In nista imela otrók, ker je bila Elizabeta nerodovitna, in oba sta se bila uže postarala.

⁸ Zgodí se pa, ko je po vrsti reda svojega služil pred Bogom,

⁹ Po navadi duhovstva zadene ga opravilo, naj vnide v tempelj Gospodov, da pokadí.

¹⁰ In vsa množiča¹ ljudstva je bila zunej, in molila je v čas kajenja.

1. (množica)

¹¹ Prikaže pa mu se angelj Gospodov, stoječ na desnej strani kadilnega oltarja.

¹² In Zaharija se ustraši, ko ga ugleda, in groza ga obide.

¹³ Angelj mu pa reče: Ne boj se, Zaharija! kajti uslišana je molitev tvoja, in žena tvoja Elizabeta ti bo rodila sina, in imenuj ime njegovo Janez.

¹⁴ In bo ti na radost in na veselje, in veliko se jih bo rojstvu njegovemu radovalo.

¹⁵ Kajti velik bo pred Gospodom; in vina in močne pijače ne bo pil, in napolnil se bo Duha svetega še v telesu matere svoje.

¹⁶ In veliko sinov Izraelskih bo obrnil h Gospodu Bogu njih.

¹⁷ In on pojde pred njim z duhom in močjó Elijevo, da obrne srca očetov k otrokom, in nevernike k razumnosti pravičnih: da pripravi Gospodu ljudstvo gotovo.

¹⁸ Pa reče Zaharija angelju: Po čem bom poznal to? kajti jaz sem star, in žena moja se je postarala.

¹⁹ In odgovarjajoč angelj, reče mu: Jaz sem Gabrijel, ki stojim pred Bogom, in poslan sem, naj s teboj govorim, in ti to veselje oznanim.

²⁰ In glej, mutast boš in ne boš mogel govoriti do dné, ko se bo to zgodilo; ker nisi veroval besedam mojim, ktere se bodo izpolnile o svojem času.

²¹ In čakalo je ljudstvo Zaharija; in čudili so se, da se tako dolgo mudí v tempeljnu.

²² Ko pa izide, ni jim mogel govoriti? in spoznajo, da je videl prikazen v tempeljnu: in on jim je pomigaval, in ostal je mutast.

²³ In zgodí se, ko se izpolnijo dnevi službe njegove, odide na dom svoj.

²⁴ A po teh dnéh je Elizabeta žena njegova spočela, in skrivala se je pet mesecev, govoreč:

²⁵ Tako mi je storil Gospod v dnéh, ko se je ozrl na me, da odvzeme oponos moj med ljudmí.

²⁶ A šesti mesec pošlje Bog angelja Gabrijela v mesto Galilejsko, kteremu je ime Nazaret,

²⁷ K devici zaročenej možu, kteremu je bilo ime Jožef, iz hiše Davidove; in devici je bilo ime Marija.

²⁸ In angelj vnide k njej, in reče: Zdrava, z milostjo obdarovana! Gospod je s teboj; blagoslovljena si ti med ženami.

²⁹ Ona pa, ko ga ugleda, prestraši se od besede njegove, in premišljevala je, kakošen bi bil ta pozdrav.

³⁰ Pa jej angelj reče; Ne boj se, Marija! našla si namreč milost pri Bogu.

³¹ In glej, spočela boš v telesu, in rodila boš sina, in imenuj ime njegovo Jezus.

³² Ta bo velik, in imenoval se bo sin najvišega; in dal mu bo Gospod Bog prestol Davida očeta njegovega,

³³ In kraljeval bo v hiši Jakobovej vekomaj, in kraljestvu njegovemu ne bo konca.

³⁴ Marija pa reče angelju: Kako bo to, ko moža ne poznam?

³⁵ In odgovarjajoč angelj, reče jej; Sveti Duh bo prišel na te, in moč najvišega te bo obsenčila; za to se bo sveto, ktero se bo rodilo iz tebe, imenovalo sin Božji.

³⁶ In glej, Elizabeta teta tvoja, tudi ona je spočela sina v starosti svojej; in ta mesec jej je šesti, njej, ki jo imenujejo nerodovitno:

³⁷ Ker ne bo nobene besede pri Bogu, ktera se ne bi mogla izpolniti.

³⁸ Marija pa reče: Glej, dekla sem Gospodova; zgôdi mi se po besedi tvojej. In angelj odide od nje.

³⁹ Vstavši pa Marija v té dni, odide jadrno na gorenjo stran v mesto Judovo.

⁴⁰ In vnide v hišo Zaharijevo, in pozdravi Elizabeto.

⁴¹ In zgodí se, ko sliši Elizabeta pozdrav Marijin, zaigra dete v telesu njenem; in Elizabeta se napolni Duha svetega,

⁴² In zavpije z močnim glasom, in reče: Blagoslovljena si ti med ženami, in blagoslovljen je sad telesa tvojega.

⁴³ In odkod meni to, da je prišla mati Gospoda mojega k meni?

⁴⁴ Kajti glej, ko je prišel glas pozdrava tvojega v ušesa moja, zaigralo je dete radostno v telesu mojem.

⁴⁵ In blagor jej, ktera je verovala; kajti zgodilo se bo, kar jej je rekel Gospod.

⁴⁶ Pa reče Marija: Duša moja poveličuje Gospoda,

⁴⁷ In duh moj se je oveselil v Bogu, zveličarji mojem:

⁴⁸ Da se je ozrl na ponižanje dekle svoje. Kajti glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi:

⁴⁹ Ker mi je storil velike rečí on, ki je mogočen, in ime njegovo sveto;

⁵⁰ In usmiljenje njegovo od roda do roda tistim, kteri se ga bojé.

⁵¹ Pokazal je moč z roko svojo: razkropil je ošabne v mislih srca njih;

⁵² Vrgel je mogočne s prestola, in povišal je ponižne.

⁵³ Lačne je napolnil z blagom, in bogate je odpravil prazne.

⁵⁴ Sprejel je Izraela hlapca svojega, da se spomene usmiljenja svojega.

⁵⁵ (Kakor je govoril očetom našim,) Abrahamu in semenu njegovemu na vekomaj.

⁵⁶ Prebila je pa Marija ž njo kake tri mesece; in vrne se na dom svoj.

⁵⁷ A Elizabeti se izpolni čas, da porodí, in rodí sina.

⁵⁸ In sosedje in sorodniki njeni zaslišijo, da je pokazal Gospod veliko usmiljenje svoje na njej; in radovali so se ž njo.

⁵⁹ In zgodí se osmi dan, da pridejo deteta obrezovat; in klicali so ga po imenu očeta njegovega, Zaharija.

⁶⁰ Ali odgovarjajoč mati njegova, reče: Ne, nego imenoval se bo Janez.

⁶¹ In rekó jej: Nikogar ni v rodovini tvojej, da bi mu bilo tako ime.

⁶² In pomigavali so očetu njegovemu, kako hoče, da bi ga imenovali.

⁶³ In izprosivši tablico, napiše, govoreč: Janez mu je ime. In vsi se začudijo.

⁶⁴ In odprla so se usta njegova pri tej priči in jezik njegov, in govoril je, hvaleč Boga.

⁶⁵ In strah obide vse njih sosede; in po vsej gorenjej Judeji se razglasé vse te reči.