¹ A ko je končal vse té besede pred ljudstvom, vnide v Kapernaum.

² Nekemu stotniku pa je bil hlapec bolan, kterega je rad imel, in je umiral.

³ In slišavši za Jezusa, pošlje k njemu starešine Judovske, proseč ga, naj bi prišel, da bi mu uzdravil hlapca.

⁴ Oni pa, ko so prišli k Jezusu, prosili so ga silno, govoreč: Gotovo je vreden, da mu to storiš;

⁵ Ker ljubi narod naš, in shajališče nam je sezidal on.

⁶ A Jezus je šel ž njimi. In ko uže ni bil daleč od hiše, pošlije¹ k njemu stotnik prijatelje, govoreč mu: Gospod, ne trudi se! nisem namreč vreden, da vnideš pod streho mojo.

1. (pošlje)

⁷ Za to tudi samega sebe nisem vrednega štel, da bi prišel k tebi: nego reci z besedo, in ozdravel bo hlapec moj.

⁸ Kajti tudi jaz sem človek pod oblast postavljen, in imam pod seboj vojake; pa velim temu: Pojdi! in gre; in drugemu: Pridi! in pride; in hlapcu svojemu: Stóri to! in storí.

⁹ Slišavši pa to Jezus, začudi mu se; in obrnivši se, reče ljudstvu, ktero je šlo za njim: Pravim vam, da tudi v Izraelu nisem našel tolike vere.

¹⁰ In vrnivši se domú, kteri so bili poslani, najdejo hlapca, kteri je bil bolan, da je zdrav.

¹¹ In zgodí se po tem, da je šel v mesto, ktero se imenuje Nain; in šlo je ž njim veliko učencev njegovih, in veliko ljudstva.

¹² Ko se pa približa vratom mestnim, in glej, nesli so ven mrliča, sina edinca matere njegove; in ona vdova; in ljudî iz mesta je bilo veliko ž njo.

¹³ In ko jo Gospod ugleda, zasmili mu se, in reče jej: Ne jokaj!

¹⁴ In pristopivši, dotakne se odra; (a tisti, kteri so nosili, ustavijo se;) ter reče: Mladenič, tebi pravim, vstani!

¹⁵ In usede se mrlič, in začne govoriti: in dá ga materi njegovej.

¹⁶ Obide pa jih groza vse, in hvalili so Boga, govoreč: Prerok velik je vstal med nami; in: Obiskal je Bog ljudstvo svoje.

¹⁷ In razglasí se ta beseda o njem po vsej Judeji, in po vsem okolnem kraji.

¹⁸ In sporočili so Janezu učenči¹ njegovi za vse to.

1. (učenci)

¹⁹ In poklicavši Janez dva od učencev svojih, pošlje k Jezusu, govoreč: Ti li si tisti, kteri ima priti, ali naj drugega čakamo?

²⁰ Ko torej moža prideta k Jezusu, rečeta: Janez Krstnik naju je poslal k tebi, govoreč: Ti li si tisti, kteri ima priti, ali naj drugega čakamo?

²¹ Ravno ta čas pa uzdravil jih je veliko od bolezni in muk in duhov hudobnih, in mnogim slepcem je dal vid.

²² In odgovarjajoč Jezus, reče jima: Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: da slepci spregledujejo, hromi hodijo, gobavci da se očiščajo, gluhi da slišijo, mrtvi da vstajajo, ubogim da se oznanjuje evangelj:

²³ In blagor mu, kdor se ne pohujša od mene.

²⁴ In ko sta poslanca Janezova odšla, začne govoriti ljudstvu o Janezu: Koga ste izšli v puščavo gledat? trst, kterega veter maje?

²⁵ Ali koga ste izšli gledat? človeka v mehko obleko oblečenega? Glej, kteri se v gosposko obleko oblačijo in v slasti živé, ti so po dvorih kraljévih.

²⁶ Ali koga ste izšli gledat? preroka? Dà, pravim vam, in še več ko preroka.

²⁷ Ta je, za kogar je pisano: "Glej, jaz pošiljam angelja svojega pred obličjem tvojim, kteri bo pripravil pot tvojo pred teboj."

²⁸ Kajti pravim vam, da nobeden izmed rojenih od žen ni veči prerok od Janeza Krstnika; a kdor je najmanji v kraljestvu Božjem, veči je od njega.

²⁹ In vsi ljudjé, kteri so to slišali, in mitarji, opravičili so Boga, krstivši se s krstom Janezovim.

³⁰ A Farizeji in učeniki postave zavrgli so svét Božji sami zoper sebe, in niso se dali krstiti od njega.

³¹ Ter reče Gospod: Komu torej bom primeril ljudí tega rodú? in komu so podobni?

³² Podobni so otrokom, kteri po ulici posedajo, in vpijejo: Piskali smo vam, in niste plesali; tarnali smo vam, in niste jokali.

³³ Kajti prišel je Janez Krstnik, in ne jé kruha in ne pije vina, pa pravite: Hudiča ima!

³⁴ Prišel je sin človečji, in jé in pije, pa pravite: Glej ga človeka požeruha in pijanca, prijatelja mitarjev in grešnikov!

³⁵ In opravičili so modrost vsi nje otroci.

³⁶ Prosil ga pa je eden od Farizejev, naj bi jedel ž njim; ter vnide v hišo Farizejevo, in sede za mizo.

³⁷ In glej, žena v mestu, ktera je bila grešnica, ko je bila zvedela, da sedí za mizo v hiši Farizejevej, prinese sklenico mire,

³⁸ In stoječ zadej pri nogah njegovih, začne opirati noge njegove s solzami, in z lasmí z glave svoje jih je otirala, in poljubovala je noge njegove, in mazilila jih je z miro.

³⁹ Ko pa ugleda to Farizej, kteri ga je bil povabil, reče sam s seboj, govoreč: Ta ko bi bil prerok, vedel bi, kdo in kakošna je žena, ktera se ga dotika; kajti grešnica je.

⁴⁰ In odgovarjajoč Jezus, reče mu: Simon! imam ti nekaj povedati. On pa reče: Učenik, povéj!

⁴¹ Dva dolžnika je imel neki upnik; eden je bil dolžen pet sto srebrnikov, a drugi petdeset.

⁴² Ker pa nista imela s čim plačati, odpusti dolg obema. Povéj torej, kteri od nju ga bo bolj ljubil?

⁴³ Odgovarjajoč pa Simon, reče: Menim, da tisti, kteremu je več odpustil. On mu pa reče: Prav si odgovoril.

⁴⁴ In obrnivši se k ženi, reče Simonu: Vidiš to ženo? Prišel sem v hišo, vode mi nisi podal na noge; a ta mi je s solzami oprala noge, in z lasmí z glave svoje jih je otrla.

⁴⁵ Poljubca mi nisi dal; ta pa, odkar sem prišel noter, ni nehala poljubovati nog mojih.

⁴⁶ Z oljem glave moje nisi pomazal; a ta mi je z miro pomazala noge.

⁴⁷ Za to ti pravim: Odpuščajo jej se mnogi grehi njeni; kajti imela je veliko ljubezen: a komur se malo odpušča, malo ljubi.

⁴⁸ In reče jej: Odpuščajo ti se grehi.

⁴⁹ Pa začnó, kteri so ž njim sedeli za mizo, govoriti v sebi: Kdo je ta, ki tudi grehe odpušča?

⁵⁰ Ter reče ženi: Vera tvoja ti je pomogla; pojdi v miru.