¹ Pravil jim je pa tudi priliko, kako je treba vsegdar moliti, in ne naveličati se,

² Govoreč: Bil je v nekem mestu en sodnik, kteri se ni bal Boga, in se ni sramoval ljudî.

³ Bila je pa v tem mestu neka vdova, in hodila je k njemu, govoreč: Maščuj me nad zopernikom mojim!

⁴ In dolgo časa ni hotel; po tem pa reče sam s seboj: Če se tudi Boga ne bojim, in se ne sramujem ljudî:

⁵ Vendar za to, ker mi nadlego dela ta vdova, maščeval jo bom, da naposled ne pride in me ogluší.

⁶ Pa reče Gospod: Slišite, kaj pravi nepravični sodnik!

⁷ Bog pa, ali ne bo maščeval izvoljencev svojih, kteri vpijejo k njemu dan in noč, ako ravno jim odlaša?

⁸ Pravim vam, da jih bo kmalu maščeval. Ali sin človečji, kedar pride, našel li bo vero na zemlji?

⁹ Pové pa tudi nekterim, kteri so va-se zaupali, da so pravični, a druge so zaničevali, to priliko:

¹⁰ Dva človeka sta šla gor v tempelj molit; eden je bil Farizej, a drugi mitar.

¹¹ Farizej se vstopi, in molil je sam s seboj to: Bog, zahvaljujem ti, da nisem kakor drugi ljudjé: razbojniki, krivičniki, prešestniki, ali kakor ta-le mitar.

¹² Postim se dvakrat na teden, desetino dajem od vsega, kar imam.

¹³ A mitar je od daleč stal, in še očî ni hotel povzdigniti na nebo, nego trkal je na prsi svoje, govoreč: Bog, milostljiv mi bodi grešniku!

¹⁴ Pravim vam: Ta je sešel opravičen na dom svoj, a ne on. Kajti vsak, kdor se povišuje, ponižal se bo; a kdor se ponižuje, povišal se bo.

¹⁵ Donašali so pa k njemu tudi otročiče, da bi se jih dotikal; videč pa to učenci njegovi, zapreté jim.

¹⁶ A Jezus jih pokliče, in reče: Pustite otročiče, naj dohajajo k meni in ne branite jim! kajti teh je kraljestvo Božje.

¹⁷ Resnično vam pravim: Kdorkoli ne sprejme kraljestva Božjega kakor otrok, ne bo prišel va-nj.

¹⁸ In vpraša ga en starešina, govoreč: Učenik dobri, kaj naj storim, da zadobóm večno življenje?

¹⁹ Jezus mu pa reče: Kaj me imenuješ dobrega? Nikdor ni dober, razen eden, Bog.

²⁰ Zapovedi znaš: Ne prešestvuj; ne ubijaj; ne kradi; ne pričaj po krivem; spoštúj Očeta svojega in mater svojo.

²¹ On pa reče: Vse to sem izpolnil od mladosti svoje.

²² Slišavši pa to Jezus, reče mu: Enega ti je še treba: prodaj vse, kar imaš, in razdaj ubogim, in imel boš zaklad na nebu; ter pridi, pojdi za menoj.

²³ On pa, slišavši to, postane zeló žalosten; kajti bil je silno bogat.

²⁴ Videvši ga pa Jezus, da je zeló žalosten postal, reče: Kako težko bodo, kteri imajo bogastvo, prišli v kraljestvo Božje!

²⁵ Laže je namreč priti kameli skozi igleno ušesce, nogo bogatemu vniti v kraljestvo Božje.

²⁶ Pa rekó, kteri so to slišali: In kdo se more zveličati?

²⁷ On pa reče: Kar je pri ljudéh nemogoče, mogoče je pri Bogu.

²⁸ A Peter reče: Glej, mi smo zapustili vse, in šli smo za teboj.

²⁹ On jim pa reče: Resnično vam pravim, da ni nikogar, kteri je zapustil dom, ali roditelje, ali brata, ali ženo, ali otroke, za voljo kraljestva Božjega:

³⁰ Da ne bi prejel veliko več v tem času, a na drugem svetu večnega življenja.

³¹ Vzemši pa dvanajstere, reče jim: Glej, v Jeruzalem, gremo, in dopolnilo se bo vse kar so preroki napisali za sina človečjega.

³² Izročili ga bodo namreč poganom, in zasmehovali ga bodo in zasramovali, in pljuvali na-nj;

³³ In bičali ga bodo, in po tem umorili; a tretji dan bo vstal.

³⁴ In oni niso ničesar od tega umeli, in bila je ta beseda skrita pred njimi, in niso vedeli, kaj jim se je pravilo.

³⁵ Zgodí se pa, ko se je bližal Jerihi, sedel je en slepec kraj poti.

³⁶ In slišavši ljudstvo, da gre mimo, vpraševal je, kaj bi to bilo.

³⁷ In povedó mu: Jezus Nazarečan gre mimo.

³⁸ Pa zavpije, govoreč: Jezus, sin Davidov, usmili se me?

³⁹ In kteri so mimo šli, pretili so mu, naj umolkne; on je pa še bolj kričal: Sin Davidov, usmili se me!

⁴⁰ Ustavivši se pa Jezus, ukaže, naj ga pripeljejo k njemu; in ko se približa, vpraša ga.

⁴¹ Govoreč: Kaj hočeš, naj ti storím? On pa reče: Gospod, da spregledam.

⁴² In Jezus mu reče: Spreglej! vera tvoja ti je pomogla.

⁴³ In precej je spregledal, in šel je za njim, hvaleč Boga; in vse ljudstvo, ko je to videlo, dalo je Bogu hvalo.